KRIČATI FEMINIZEM

Zgodilo se je tisto, česar sem se najbolj bal. In ne, to ne bo imelo resne veze s toksičnimi debatami o feminizmu, Trumpu, rasizmu in podobnih bedarijah. Če želite debatirati o tem, pojdite na omrežje čivkov in tam praznite svoje nič kaj zanimive duše. Luzerji.

Za glavo sem se namreč prijel ob novici, da Netflix ne namerava podaljšati izjemne serije Tuca and Bertie. Prva sezona, ki je izšla pred nekaj meseci, je nemudoma požela poklone praktično vseh, ki so zadevo vrgli na uč. Kar je najpomembneje: v svetu animiranih sitcomov, ki ga že nekaj let, če ne kar desetletij, dominirajo ene in iste franšize (v 80% torej pogruntavščine Setha MacFarlenea), novejše pa se pospešeno starajo v povprečje (Archer, Bob’s Burgers), je vnesla znatno mero sveže sapice, če ne kar prepiha. 

Na površju štorije je sicer preprost zgodbovni nastavek – Tuca in Bertie sta bivši cimri, ena agresivna, skoraj napadalno odkrita in zanikrno bonvivantska, druga je tiha, introvertirana in zmerno zavrta. V tej dinamiki, docela prežvečeni čez stotine sitcomov, je animacija tista, ki prebija rutino. Lisa Hanawalt je poskrbela za nadrealistični vizualni pristop, ki na trenutke spominja na fantazijo starih risank na Cartoon Networku. Proste, skoraj brezkonceptualne vizualije namreč muhasto prehajajo iz akcijskih prizorov v sanjske, se prekinejo s klasičnim komičnim gagom, preden se spet zlijejo v introspekcijo. Kot bi imela vsaka sekunda prizora svojega režiserja. 

Kaj ima torej feminizem veze s tem? S samo serijo zelo malo. z njenim trženjem pa najbrž vse. Nezgrešljivo je, da sta glavni zvezdi zgodbe punci na prehodu iz dvajsetih v trideseta, s tem pa se tudi njuni problemi vrtijo v glavnem okoli že znanih pojavov – strah pred bližino, travme iz mladosti, občasna zapostavljenost in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Tuca and Bertie je nezgrešljivo ženski šov, čeprav hvala bogu ne tak, ki bi svojo ženskost tlačil gledalcem v usta in ki bi težave glavnih junakinj uporabil za kaj več kot osnovne zaplete. Niti ne tak, ki bi za potrebe lastne promocije drezal v aktualno politiko. Nobena epizoda se ne dogaja v kliniki za splave, nobena ne predstavlja kakšnega izvirnega napada na ameriškega predsednika. Z drugimi besedami; to je šov o ženskah, ki se svoji publiki ne predstavlja kot feminističen.

 

Napaka, očitno.

 

Hočeš nočeš se je titula ‘feminizma’ uspešno oprijela marsikaterega popkulturnega proizvoda, ki s tem izvirno nima prav veliko veze. Handmaid’s Tale že 2 sezoni predolgo vleče svojo publiko z neprikrito sugestijo, da je njihova distopija dejansko Trumpova Amerika. En kup stripovskih franšiz je v svoje vrtince potegnilo junakinje, ki se od svojih moških kolegov razlikujejo le po velikosti prsi – a jih to ne ustavi, da ne bi bili v svojih recenzijah slavljeni kot “girl power” in podobno. Celo davno pozabljeni TV-šodr, kot sta recimo Xena in Buffy, sta se v spominu rehabilitirala kot redki primerki ženskih protagonistk (so what, boste rekli, ne sluteč, da bo reboot obeh serij čez nekaj let uspešnica).

Žalostno pri tem je, da je sicer odlična serija tako ostala na pol poti in neizogibno izpadla iz širše obravnave. Povsem mogoče je, da bi bila večja uspešnica, če bi žrtvovala nekaj spontanosti in se bolj obregnila ob teme, ki kraljujejo na naslovnicah. Morda bi bila dovolj že ena epizoda, ob kateri bi se razživeli inceli in troli in ob kateri bi bogvedikatera država ali stranka zahtevala bojkot. Tako pa je ostala v “vicah”, v katerih so se znašle številne kultne klasike, ki so požele odlične kritike, ne da bi kadarkoli zacvetele med publiko. In se, tako kot Futurama pred časom, selile od producenta do producenta, od TV-mreže do TV-mreže, v upanju, da bodo lahko dobile še tisto eno ali dve sezoni življenja.

Če sploh.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.