Tale pir, moj bog … Se sploh ne pije kot pir. Po grlu leze kot kak rumov liker. Hats off to Reservoir Dogs. Pa ne filmu v tem primeru (v vseh ostalih pa), temveč slovenski pivovarni. Temno, gosto pivo z 11% najpopularnejšega tekočega strupa pod soncem.

Že par dni se nisem brez privoljenja zbudil ob štirih zjutraj, tako da že par dni tudi pisal nisem. Ampak zdej, v tem čudnem baru v Rogu (restavraciji?) ob cca. 22:07 – pišem. Počutim se precej out of place. Vsi so neki upedenani, restavbar je fenci AF, jest pa v enem naluknanem Volcom hoodiju za dvojno mizo pijem pivo z močjo, aromo in ceno treh običnih. Economically viable bi jest temu reku.

Včerej sem ob nekako istem času, na istem placu, sprejel odločitev. Klientela je bila sicer drugačna. Manj jo je bilo, pivo pa za polovico šibkejše. Danes sem predlog še enkrat prebral, trezen, odločitev pa dopoldne zapisal črno na belem in potrdil s send. Odločil sem se pravilno in hkrati napačno. Čutim, da je razmerje med prav/narobe nekako 65/35, kar se mi sploh ne zdi slab rezultat za omejitve človeških možganov. Vesolje ma pač svoje poti, po katerih Jezus vozi Krišnovo kočijo ljubezni in kdo zares ve kam pelje vse skupaj. FBF.

Včer sem bil tle, ker je Fabiani blizu, rabu pa sem pir, da proslavim! Čestitke meni, heelflipa sem sfuru tko, vsaj en 5x na mamino pedantnost pri sobotnem čiščenju. Se pravi clean af. Ko sem kolesaru mimo Roga, me je pritegnila rdeča svetloba: »Ah, kul, nek nov bar z drzno osvetljavo!« Rdeča so bila le steklena vrata, povsem običajna, pridušena restavbarska svetloba notranjosti pa me je malodane iztirila. Obenem je bil cel setting veliko bolj upscale, kot sem pričakoval od nečesa, kar je bilo nekoč »the Rog.« Ampak kaj, bil sem že notri, pir so mel, natakarca pa je sama pri sebi debatirala, če si na te sive lase še zaslužim fuck me eyes. Pogledala mi je skozi prste, medtem ko mi je podajala flašo in kozarec.

Današnjega večera nisem imel namena ponovno preživeti tu. Pravzaprav sploh nisem imel nikakršnega namena. Očitno sem pa nekje moral proslavit 20m nose manual frontside shuv-it out v kletni garaži CityParka. Nekje sem mogu proslavit ta spontani moment duše, želeč si te izkušnje točno takrat in točno tam. »Duša, to sem jaz.« (Ludvik XIV., Sončni kralj, mogoče, verjetno).

In po tem … kaj pa vem … Lajf, I guess. Na rit 22-ke, ki me je prehitela tam nekje pri Petrolu ob Šmartinskem parku, sem slučajno vrgu uč, na kateri je, da ne rečem z utripajočimi črkami pisalo: »Požen do Roga!« Signs … V končni fazi se mi ni mudilo domov. »Doma že vse poznaš!« bi rekla moja babi. Jp, vse. Sploh pa sebe, ujetega v kuča/poso rutine. Mogoče pa ona natakarca od včerej dela? Gremo pogledat, kaj. Spotify loved playlista hajpa obrate na pedalih bicikla, večer je topel, z jasnim sporočilom, da ga še ni konec. Pomanjkanje natakarice bi lahko bil turn-off, mi je pa bilo predlagano neko drugo pivo. Lajf je bil za stvar, jest ga pa nisem imel namena zamorit.

BTW, spisal sem draft CV-ja za ono berlinsko čajnico – P&T. Motivacijsko pismo mi je tok uspelo, da me na tak dober način straši – kot me s svojo genialnostjo nemalokrat prestrašijo Radiohead. Ker sem pisal iz srca. Verovanja + akcija totalno usklajena. Pa še pogumen in drzen sem bil – vsaj za svoj mentalni prostor. Jebote, to pivo je tok potentno, da z njim proslavljam, kar je blo in kar še bo, ker, iskreno povedano, a me kdo od vas dejansko vidi v Ljubljani? »Gehort in Berlin« je pisalo ne neštetih panojih, ko sem ga obiskal pred kratkim. Kolkr znam nemšk, mislim, da to pomeni »spadati, pripadati v Berlin/Berlinu.« Time will tell. Poslal jim bom CV in svoje prekrižane prste.

Pizda, tole pivo … Tole pivo je … Amway pivo! Oni so vedno prodajal koncentrate in nas prepričeval. »Ja, res je zdele drago, ampak na dolgi rok boste ogromno prišparal. Tole pivo, tukajle, a veste, zbrana druščina, iz tehle 0,33 l dobite cca 1,5 l Laškega,« bi se predstavnik smehljal v vaši dnevni sobi, medtem, ko bi talal semplčke, ker bi drgač itak vsi že zdavnaj spizdil. Mogoče imajo Reservoir Dogs neko svojo varianto legalne Ponzijeve sheme: »Točimo v vseh boljših točilnicah po Sloveniji. Prpelte še frende.« Sej bi jih, če bi vedel, kaj me čaka. Pa tako redko vem. Še dobr, da mam v toški vedno beležko in kemik. Tehle tri deci bi drgač izpuhtel.

A veste, kdo je moj idol? Andrej Žigon. Če poznate njegovo štorijo, si bo to mogoče težko zamislit, če pa poznate en malo tudi mojo, ima takoj več smisla. Verjamem, da je vloga bolj ali manj trčenega vagabonda poklic, ki ga današnja družba krvavo potrebuje: »The name is Bond. Vaga Bond.« Al pa če malo razširim idejo … Vsekakor potrebujemo poklicne vagabonde, nasploh pa ljudi, ki opravljajo delo, za katero so poklicani. Ne služba, job, kariera, lajki, foloverji, pritisk družbe in sovrstnikov – jebeš to. Dejavnost, za katero je človek poklican. Maš frizerje pa maš Frizerje. Maš mehanike pa imaš Mehanike. Maš prodajalce pa maš Prodajalce. Maš pesnike pa maš Pesnike. Maš Duhovnike pa maš pedofile, a veste kaj mislem? Stvari grejo lahko zelo narobe, če za nekej nisi poklican. Poklic vagabonda! Uuuuuff! Kako čudovita, povsem spregledana forma bivanja, ki v svoji surovi obliki nestrpno čaka na proces rafiniranja in, kakopak, monetizacije. In jest … Kaj vem … za nekej je človk rojen in vrag me pocitraj, če nisem za to.

Odpustite mi nakladanje, ta pir je res močan. Po pol flaše ma človk že kr mačka. Ko bi ga vsaj zares mel – tapravga, mislem – pa se bojim, da bi ga tastara v spodnjem štuku zatravmirala, če že ne ubila nonšalatno, kot to zmore samo generacija, rojena med drugo svetovno vojno. En dan, ko bo spet pizdakala, ji bom res reku: »Gospa, še največ 10 let mate od lajfa, a se vam res zdi pametno razburjat se za teh umazanih prvih pet šteng stopnišča?« Stvari se vedno splača postavit v perspektivo. In če bo spet vzdihovala, da se obnašam, kot da sem doma, ji bom lepo razložil, da, glede na to, da plačujem najemnino, nekako sem (»Ja, ampak za sobo!!!«), sem obenem še poklicni vagabond in tako po defaultu doma povsod.

O bože! Kot ex-grafični oblikovalec sem čist + za razne odpičene vizualne fore sporočanja – in na vratih wc-jev jih je nemalo – ampak, da na ena vrata prpopaš kos trikotne modre folije na druga pa kos rdeče je pa vseeno preveč kriptično za nekoga, ki je že skoraj pri koncu tega hudičevega piva. Na slepo odprem vrata in zagledam odrešilne (na več levelih) pisoarje.

Ko se vračam, na štengah srečam žensko polovico para, ki je zraven mene mel očitno uspešen Tinder date, njega pa za mizo, zatopljenega v molitev, da se večer zaključi tako, kot naj bi uspešen Tinder zmenek po tradiciji se. Model, my thoughts and prayers go to you too.

Za piko na i mi natakar v skledčki prinese kokice, kao, darilo iz kuhinje?!? Kot da bi vedel, da svoje življenje že od nekdaj spremljam kot film.

Neko Zveneče Ime