Postavitev katerega koli antičnega dela na oder pomeni veliko odgovornost. Najprej zato, ker je bilo zaradi časovne oddaljenosti besedilo že velikokrat uprizorjeno in zahteva nov pristop k obdelavi teksta in drugačne odrske učinke, delovati mora kot popolnoma nova uprizoritev z lastnim življenjem. Po drugi strani terja od režiserja mnogo premisleka. Kako globoko bo posegel po prenovitvi teksta, bo močno dramaturško zarezal vanj, ga bo ohranil, kakšna bo igralčeva govorica, predvsem pa, katero temo bo (primerno političnemu ozadju) najnatančneje izpostavil. Aktualizacija je kot del režiserjevega posega v besedilo vedno prisotna in tako posamezno besedilo pri različnih ustvarjalcih izzveni drugače. Zato so antične uprizoritve še vedno tako privlačne, a so bili moji občutki po ogledu Medeje, najnovejše uprizoritve ljubljanske Drame v režiji Mete Hočevar, precej zadržani. Preberi več V MINIMALIZEM ODETA TRAGIKA →