KORISTNE UZDE ALANA FORDA

Spomnim se, da sem kot mulc listal Alana Forda (1969) in si pri tem zastavil čisto očitno vprašanje, na katerega se nikakor nisem mogel spomniti odgovora: po katerem ključu je izbran naslovni lik? Šele kasneje sem spoznal, da je ta ista dilema zmedla tudi mnoge druge navdušence nad to staro klasiko. Docela nerazumno je namreč, da v stripu z najmanj petdesetimi zanimivimi, grotesknimi, bizarnimi liki najdeš enega in edinega, ki nima niti malo duše, humorja ali vsaj zdravega cinizma – nato pa po njem poimenuješ cel jeben kozmos.

Logika jina in janga mi tedaj niti ni bila posebej jasna, pa tudi do tistega pregovora o privlačnih nasprotjih sem čutil le malo drugega kot odkrit prezir. Tedaj mi je bilo pač jasno, da mora človek v svojih prizadevanjih iti do konca; če želiš ustvariti grotesko, potem naredi groteskne vse like in vse situacije. Če želiš ustvariti tragedijo, jih naredi tragične. In tako v nedogled. Verjel sem v fundamentalistični pristop, kjer morata tako avtor kot bralec/gledalec jemati delo do skrajnosti resno.

Potrebnih je bilo na tisoče ur materiala, kratkega in dolgega, preden sem končno skapiral, kako močno sem zgrešil v svojih ocenah.

Tako kot ima vsak bister detektiv (manj prebrisan) privesek, tako ima vsak bizarnež ali čudak v komediji svojega dolgočasneža. Včasih si je slednjega celo težje zamisliti kot prvega. Recimo mu: Glas razuma. Glas razuma je tisti, ob katerem gledalci zavijamo z očmi in upamo, da ga ne bomo srečali na kaki zabavi. Predstavlja tisti Nadjaz, ki ga želimo utišati. Glas razuma je tisti, ki štorijo običajno konča nekje v blatu ali v poštni pošiljki na drugem koncu sveta. Če je detektivski side-kick poln občudovanja v stilu: »Kako ste pa to ugotovili, mojster?,« »Od kod vam ta čudovita ideja?,« potem je Glas razuma tečnoba: »Je to res dobra ideja?,« »Bi morda lahko še enkrat premislil vse skupaj?« Prvi daje resničnemu junaku zgodbe mikrofon, drugi mu natika uzdo.

Glas razuma tako ni le tečen, ampak tudi nujen. Brez njega ni transgresij. Predstavljajmo si recimo Cartmana, ki prijateljem predlaga svoj znameniti plan za udeležbo na paraolimpijskih igrah, oni pa se mu brez pomislekov pridružijo in si skupaj razdelijo glavno nagrado. Takšna premisa ne bi bila le sprevržena, ampak tudi na smrt dolgočasna. Glas razuma je resnični moralni center štorije, ki si dovoli občasne izpade v naš oseben užitek. Zato ima Bojack svojo Diane, Cartman svojega Kylea, Archer svojo Lano. Vsi trije imajo svojo kreativno licenco, da podivjajo v kateremkoli trenutku, a morajo hkrati imeti ob sebi nergača, ki (neuspešno) pritiska na zavore. Brez nergačev bi bila njihova dejanja komaj kaj več od nesmiselnih nizov avtorskih prebliskov.

In zato, me je spreletelo ob pisanju, je Alan Ford genialen – ne navkljub bledemu naslovnemu liku, ki si grize nohte in se čudi vsaki bedastoči. Ampak prav zaradi njega.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.