Poglejte, človeka, ki ga naslovi knjig ali potencialno pomenljivo izstopajoči stavki na »naključno« odprtih straneh skoraj avtomatično fuknejo v introspektivo, brskanje in praskanje po temnih katakombah lastne psihe, se pač ne spusti na knjižni sejem. Samega.
Sploh pa se človeka, ki se zavestno, mukotrpno, v centru prestolnice pa tudi povsem sizifovsko trudi zmanjšati zunanje dražljaje, da bi se lahko bolj zavzeto posvetil in jasneje dešifriral vzgibe iz notranjosti, v bistvu ne sme spustiti na nikakršno večje javno zborovanje. Tak fokus bi se moral zapreti v samostansko celico (prostovoljno ali pa ne), česar moja socialna plat, ki hlasta po (pristnih) človeških stikih niti pod razno ne zmore. Je poskusila pa se ljudje tako ali drugače vedno znova namestijo po magnetnih silnicah, ki potekajo ob njej in skoznjo.
Ampak v redu. Sem šel. Prejšnji dan sem ga namreč na hitro obiskal v sestrini družbi. Fajn je bilo plavat v bolj kulturnem bazenu človeških izkušenj kot v šoping centru, njena prisotnost pa je omilila obilje dražljajev. Okej, lahko bi kar direkt priznal, da sem bil kot mulo, ki se na sejmu počuti varno, le dokler je mama nekje na vidiku. Kakor koli že, tu sem, da najdem kako pametno knjigo. Socialne kritike se nisem nadejal, a se mi je na vsakem koraku motala pod nogami kot mačka, ki si potem še drzne zamjavkat in zapihat, ko jo stisneš v medkoraku. Sorry, pizda, nisem te vidu! Ampak kaj … Socialne kritike so polne že knjige ali pa te nosijo take naslove, da se ti kar same zapletajo v klobčič misli. Presunljiva, tragična zgodba o pogumu … Kako naredimo to ali ono … Ne beži pred tem ali onim … Sprejmi to ali ono … Ta in/ali ona nagrada … Bestseller … Izgorelost … Zmorem to in ono, dasiravno sem ženska … Poplava barv, fontov, naslovnic, bolj ali manj posrečenih celostnih podob, ki imajo zgolj eno sporočilo – jaz, mi, ne pa oni. Izberi mene! Mi imamo odgovore! Izstopati v poplavi podob, biti prvi med enakimi. V času ko obdelam Gogo in Mladinsko knjigo, imam že vsega poln kurac. Ne samo, da arhetipa mame ni nikjer na vidiku, cela scena mi z množico obiskovalcev, ki jih obilje marketinških prijemov želi spreobrniti v kupce, premočno diši po CityParku. Želel sem si malo oddahnit, pa sem na neki način spet na šihtu, jebo vas. Galerija Fotografija ta oddih ponudi s svojo slikovno oazo v morju tisočerih besed. Zakaj so foto knjige toliko dražje od »navadnih?« Mogoče, ker imajo hrbtenico vezano z dretom in ne samo z lepilom?
Obenem, zakaj niso otroške knjige cenejše? So še najbolj zanimive in posedujejo domišljijo. Če si to ne zasluži subvencije, kaj si? Najbolj domiselna mi je bila ena o hiški na drevesu, ki ima v prvi knjigi tri nadstropja, v drugi pet, v tretji sedem itn. Mislim, da so prišli do nekih trideset nadstropij, od katerih ima vsako najbolj zabavne možnosti dogodivščin. Od toboganov, trampolinov, bazenov, napolnjenih s tem in onim, gugalnice – ni da ni. In si mislim: »Bogi vsi ti milijarderji, ki si življenja filajo z jahtami, vilami, avtomobili in drogami. Če maš tolk dnarja in si ne nardiš take hiške, si pa res zajebu. Sej Michael Jackson je mel dobro idejo, samo slabo jo je izvedel.«
Koncepti iz tujine, a la Hygge (kmečka peč), zen (cepljenje drv), hamburgerji (pleskavice), ki jih mamo v našem prostoru, vsaj konceptualno že od nekdaj, samo da je trava seveda bolj zelena pri sosedu in se posledično bolje prodaja.
Poleg dobrih knjig, sem pozoren tudi na dobre bejbe. Ko jih končno zagledam me ne preseneča, da skrbijo za stojnico, ki ponuja knjige o marketingu. Pogledam bolje, opazim da sploh niso hude, samo malo dlje so se ogledovale v ogledalu. Mogoče znak, da knjižni sejem navsezadnje le daje prednost vsebini?
Knjiga Trust (2002) mi pove da duhovnost in kapitalizem druži enotočkovna mantra. Služenje. Ena Bogu, druga denarju. Nasploh se mi zdi kapitalizem še najbolj dosleden, čeravno ekstremno popačen, odsev principa Boga. Od vseh sistemov je kapitalizem še najbolj dojemljiv. Njegov point je zaslužek in ko dojameš to, ti vse ostale prakse, ki se jih človeštvo poslužuje danes, postanejo povsem logične. Na vprašanje, zakaj pa to, je odgovor prav tako preprost. Aja, seveda, da več zaslužimo. In četudi je mogoče koncept zaslužka še vedno malce neotipljiv, ga je pa vsaj veliko lažje meriti kot npr. koliko si všeč Bogu, koliko imaš dobre karme ipd. Denar. Več kot ga je, bolj božanski si. Skozi enotočkovni princip kapitalizma je potem tudi lažje doumeti Boga ali pa vsaj prečudne religijske prakse njenih sledilcev. Le besedo zaslužek zamenjajte za Ljubezen.
Do obvestila po zvočniku 15 min pred zaprtjem se mi nekako uspe spraviti v dobro zverzirano otopelost kot obrambni mehanizem pred nadstimulacijo. Na štantu Družine sem kupil darilo za mamo in tako obenem izpolnil arhetip dobrega sina/svojo potrošniško dolžnost. Idej za knjige, ki jih bom prebiral na Kindlu imam dovolj. Odidem v miru.
