KAKO PRIPOVEDOVATI ZGODBO

Humoristična zgodba, ameriška pogruntavščina. – Njene značilnosti in ločitev od komične in premetene zgodbe.

Ne trdim, da vem, kako pripovedovati zgodbo, kot bi se morala pripovedovati. Trdim le, da vem, kako bi se morala biti pripovedovati, saj sem se na skoraj dnevni ravni že leta srečeval z največjimi mojstri pripovedovanja.

Več je tipov zgodb, a le en resnično težak tip – humoristična zgodba. Večino časa bom govoril o njem. Humoristična zgodba je ameriška, komična zgodba je angleška, premetena zgodba je francoska. Humoristična zgodba se zanaša na način pripovedovanja; komična in premetena zgodba se zanašata na njeno vsebino.

Humoristično zgodbo je moč vleči v neomejenost, lahko se izgublja naokoli, kolikor jo je volja in nobene potrebe ni, da prispe do konkretnega cilja; toda komična in premetena zgodba morata biti kratki in se končati s sporočilom. Humoristična zgodba nežno vre, druge zgodbe izbruhnejo.

stephenwright

Humoristična zgodba je strogo gledano produkt umetnosti – visoke in občutljive umetnosti – in le umetnik jo lahko pripoveduje; za pripovedovanje komične in premetene zgodbe ne potrebujemo nobenega umetniškega čuta; kdor koli jo lahko pripoveduje. Umetnost pripovedovanja humoristične zgodbe – razumite, s tem mislim na govor, ne pisano besedo – je bila ustvarjena v Ameriki in tam je tudi ostala doma.

Humoristično zgodbo se pripoveduje resno; pripovedovalec se trudi po najboljših močeh, da bi zakril dejstvo, da je na njej kar koli smešnega; pripovedovalec komične zgodbe pa po drugi strani že na začetku najavi, da gre za eno od najbolj smešnih stvari, ki jih je kadar koli slišal, nato pa z nestrpnim zadovoljstvom preide k vsebini in je po koncu pripovedi prvi, ki se začne smejati. In na vsake toliko, če je bil pri pripovedovanju uspešen, bo tako zadovoljen in srečen, da bo ponovil »keč«, se obračal od enega obraza do drugega, nabiral aplavze in nato stvar še enkrat ponovil. Za opazovalca je vse skupaj patetično.

Zelo pogosto, seveda, se bo tudi bujna in razbita humoristična zgodba zaključila s kečem, sporočilom, foro, kakor koli to želite poimenovati. Takrat mora biti poslušalec na prstih, saj bo v večini primerov natančni pripovedovalec preusmerjal pozornost, tako da bo keč podal, kar se da priložnostno, brezbrižno in neopazno, s pretvarjanjem, da sam niti ne ve, da gre za keč.

Artemus Ward je s pridom uporabljal ta trik in ko je poslušalstvo zapoznelo dojelo štos, je le z nedolžnim presenečenjem na obrazu gledal naokoli in spraševal, kaj je povedal tako smešnega. Dan Setchell je ta trik uporabljal še pred njim. Nye in Riley ga uporabljata še danes.

Pripovedovalec komične zgodbe pa se keča ne ogiba; vrže ga poslušalcu v obraz – vsakič. In ko svojo zgodbo natisne – v Angliji, Franciji, Nemčiji, Italiji – ga postavi v poševni tisk, za njim zapiše kakšno oslovsko ločilo in ga nemalokrat celo pojasni v oklepaju. Vse to izpade izjemno depresivno in sili umetnika k opustitvi satire in manj stresnemu življenju.

Naj vam najprej ponudim primer komične metode. Uporabil bom anekdoto, ki je bila popularna po celem svetu zadnjih dvanajst ali petnajst stoletij. Pripovedovalec bi jo povedal takole:

Se nadaljuje

Naughtius Maximus


‘Kako pripovedovati zgodbo’ je prevod eseja ‘How to Tell a Story’ pisatelja, esejista in humorista Marka Twaina.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.