Do sedaj sem lahko molčal, mislim pa, da je skrajni čas, da se tudi sam izpovem in s tem prispevam – vsaj tako se meni zdi – pomemben žarek k mavrični debati o zdravstvenih smernicah, ki jih je zavzela naša širša družba.
Predstavljam si, da nisem edini posameznik, ki se sooča z novo realnostjo, odkar je prejel drugi odmerek mesijanskega koktejla in hkrati razumem vse, ki so se odločili za izboljšanje tako javnega kot lastnega zdravstvenega stanja z vbrizgom magičnega sirupa, zamolčali pa posledice pred ostalimi, ki tega še niso opravili. Razumem. Moramo pa upoštevati tudi, da spremembe, ki se nam dogajajo (tako na fizičnem kot psihičnem nivoju), niso edinstvene; prepričan sem, da jih cepljeni pri sebi opažajo v obče in delim mnenje, da je treba preostale o njih opozoriti.
Zame je morda res že prepozno, ni pa prepozno za vsakogar.
Pred prvim odmerkom cepiva sem bil povsem povprečen fant (14 in pol), nisem prav dosti skrbel za športno udejstvovanje, ne bi pa rekel, da sem bil nagnjen k zbolevanju. Kolikor mi je znano, nimam priležnih bolezni, zato se nove korone nisem pretirano bal, a sem se vseeno držal bolj zase (vse v okviru smernic vlade in NIJZ). Vsi testi, ki sem jih opravil v preteklem letu in pol so bili negativni.
Kaj kmalu po drugi dozi pa sem začel opažati vidne spremembe. Mislim, da vsi fantje (ali pa vsaj velika večina) vedo, o čem govorim. Brez izjeme je moj one v času jutranje erekcije že pri slabih 15 centimetrih in pol. Naj ob tem povem še, da merjenje že več let jemljem skrajno resno in novi odstopi nikakor niso metodološka napaka. Centimeter se morda komu sliši zanemarljiv detajl, a naj poudarim, da se v mojem primeru to še kako pozna. Govorimo o več kot deset-odstotnem naraščaju. Če pomislim le na vse partnerice iz preteklosti, ki bi jih to prepričalo, da ostanejo.
Vem, da se je včasih o tem več govorilo. Ne vem, kako je v vaši družbi, a s svojimi prijatelji se ne morem pogovarjati o dolžini tam spodaj. Mislim, da je vsakemu od nas nekoliko nerodno priznati svoj domet. Zato je toliko bolj pomembno o tem spregovoriti na svetovnem spletu, ki nam omogoča anonimnost in s tem svobodo izražanja in – upam si trditi – tudi mero vulgarnosti, ki presega običajne medčloveške odnose.
In ko smo že pri odnosih, opažam tudi, da me že celo poletje dobesedno meče. Odkar je sestra vdrugič penetrirala vame z iglo in izlila tekočino v mojo notranjost, so moja edina misel ženske. Vidim jih v belih hlačah na ulici in ne morem gledati stran. Grem v kinodvorano in moram nositi sončna očala, da ne bi videle, kako jih opazujem, ko se slačijo. Počutim se kot bedak, ampak nočem, da bi si katera mislila, da sem perverznež. Bojim se, kako bo, če slučajno zrastem do 16, bohnedaj 16 centimetrov in pol, kako bom lahko potem skrival svoje nagone, mi ni jasno.
Kakor koli, želim si, da te probleme naslovimo kot odgovorna, odrasla, resna družba in skupaj poiščemo rešitve, ki nas bodo vse zadovoljile.
Tudi to je del testiranja novih zdravil/cepiv.
Bralec, ki želi jezditi