Priznajmo si, vsi smo že bili kdaj v tej vlogi. Nekateri večkrat, drugi malo manjkrat, ampak pridejo situacije, ki se jim ne moreš upreti in pokomentiraš kdaj temo, ki ti ni poznana iz lastnih izkušenj. Jaz sem velikokrat začutila nujo po tovrstnih komentarjih, zadnja leta pa se trudim in se oglašam le na področjih, ki jih poznam iz prve roke, in potem kot vojak branim žrtve napada kavč komentatorjev.
Ena izmed takih žrtev so zadnja leta zavetišča za živali, ki jih napadajo dobesedno vsi. Država z zakoni in omejitvami, občine z neplačevanjem njihovih storitev in z zahtevami po nizkih stroških, kljub temu da se vse draži, ljudje, ki pričakujejo, da bodo v isti sekundi prileteli na XY različnih lokacij in v sekundi odlovili žival, ki je lahko najdena, poškodovana, nikogaršnja. Od njih tudi pričakujejo, da bodo popolnoma vse živali zdravili, jih namestili in jim našli domove. Bognedaj, da kdaj pride na plano, da so kakšno žival uspavali. Takrat jim ne uide javno sojenje kavč komentatorjev, ki nimajo pojma, kako se zavetišča financirajo, kakšne imajo prostorske zmožnosti, kakšni so njihovi stroški in kako težko je najti normalne posvojitelje živalim, ki so velikokrat psihično zaznamovane zaradi nas, ki nismo primerno poskrbeli zanje.
Nekako še vedno ne razumem te potrebe ljudi po drami, senzacionalnih zgodbah, tragedijah. Kot da se večina hrani z nesrečami drugih, da to opolnomoči njihovo življenje in zmanjša njihove stiske. Vse lepo in prav, če bi ljudje dejansko preverjali stvari, ne pa ponavljali kot papige tisto, kar se jim zdi, da je resnica. Kam smo prišli, da se ljudem niti preveriti ne da, kaj in kako je prišlo do nekih nesreč, dejanj? Niti nočejo verjeti, če jim napišeš gola dejstva. Ne. Samo ponavljajo eno in isto mantro, v katero tako močno verjamejo, da tudi kot največja laž postane resnica.
In tako zadnje čase funkcionira celoten svet. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi klikbejt naslovov in morebiti se kdo prebije čez tistih par stavkov pod naslovom; poglobljeno branje je za marsikoga že znanstvena fantastika. Brskanje po več virih informacij pa povsem nemogoča in nepotrebna dejavnost. Ti naslovi so kar naenkrat postali ultimativna resnica, vse, kar temu nasprotuje, dobi negativne nalepke. In točno ta površinskost nas bo pokopala.

Če se vrnem k živalim v zavetiščih. Dejstvo je, da zavetišča nimajo neomejenega prostora za nameščanje, dejstvo je, da ljudje ne želijo posvajati ostarelih, psihično uničenih, barvno nezanimivih živali, kaj šele takih, ki imajo bilokatero diagnozo. In takih živali je v vseh zavetiščih največ. Ker so jih ljudje že enkrat pustili na cedilu, ker so se ljudje že izkazali za neodgovorne. Zakaj potem toliko očitkov, če se iz več razlogov odločijo za uspavanje živali, povsem po legitimni zakonski poti? S kakšno pravico ljudje kažejo s prstom nanje, da bi morali oni reševati živali, ne pa jih moriti. Hkrati pa ti isti ljudje ne bi nikoli in nikdar posvojili nobene od prej naštetih. Za nameček se vsi ti ljudje še samozavestno derejo, naj ljudje v primeru najdbe živali, te nikakor ne vozijo v zavetišča, ker če so uspavali enega bolnega nikogaršnjega mačka, bodo uspavali še kakšnega. Ja, seveda ga bodo, ker prej zanj ni poskrbel nihče in tudi ob morebitnem zdravljenju ne bo nič drugače.
Kam je odšla odgovornost? Zakaj jo zadnje čase s tako vnemo prelagamo na vse druge? Če bi vsak prevzel le svoj del za določena dejanja, bi nam bilo na svetu mnogo lepše. Tako pa dandanes vsak lahko govori, kar hoče, ne da bi odgovarjal za svoje besede, ne da bi se zavedal, kaj njegova dejanja, komentarji potegnejo za sabo, ne da bi pomislil na celotno zgodbo in se morda vprašal, zakaj je prišlo do točke, kjer smo.
Ta vzorec se kaže na čisto vseh področjih, zaznati ga je v politiki, v službah, v odnosih, najbolj pa pride do izraza na družabnih omrežjih in na žalost vse bolj tudi v samem parlamentu. Kjer se normalizira to, da ljudje komentirajo popolnoma vse, brez kakršnega koli konkretnega znanja o določenih temah. Ali ni to morda povsem kavč komentar? Lahko bi rekla, da je, ker konec koncev ne poznam vseh področij, ki jih mora urejati država, poznam pa vsaj dva, tako da morda bi se temu lahko reklo komentar iz naslonjala, saj ne pišem o stvareh le na podlagi internetnih informacij.
Kot kavč komentatorka se velikokrat počutim kot vojakinja, ki mora pred napadi braniti nedolžne, a hkrati me hitro utišajo višje inštance, če lahko tako poimenujemo admine fejstbukovih skupin. Ljudje v sami biti ne želijo gole resnice, dejstev. Ljudje želijo dramo, želijo kaos, želijo žrtve. In v svetu živali v teh vojnah vedno izgubijo prav one. Ker same se ne morejo boriti proti pokvarjenim ljudem, marsikdo, ki se bori zanje, se v bistvu bori za filanje svojega ega (priznam, da sem tudi sama počela prav to). In na koncu so živali tiste, ki jih večina ljudi pusti na cedilu, hkrati pa ta ista večina sebe razglaša za silne ljubitelje in rešitelje.
Želim si, da bodo vreména Kranjcem se zjasnile, a nekako vem, da so te želje le utopija mojega uma, ker ko pogledam česa vsega smo sposobni ljudje, mi je jasno, da je konec našega obstoja tik pred vrati.
P.S.: Ta kolumna ni kavč komentatorska, ker sem jo napisala za jedilno mizo.