Že eno uro sedim na vrtu, srkam kavo, ki se je vmes ohladila, čakam sonce, da prežene meglo, s stisko gledam polno breskev, s katere odpadajo sadeži in me opominjajo, da bi morala narediti kaj iz njih, namesto da jih puščam propadati.
Sedim in pasem mačka, ki ne pozna nove okolice, zato ga ven spuščam na povodcu. Sedim in poslušam ptičje petje, zrem v daljavo in razmišljam, da sem v stiski. Da imam v življenju nenehno preveč nečesa. Preveč slabih odnosov, preveč nekomunikacije, preveč obveznosti, ki si jih nisem naložila sama pa tudi tistih, za katere sem se odločila prostovoljno.
Trenutno si želim samo obstajati, brez vseh teh misli, kaj vse moram še postoriti, kaj zorganizirati, komu moram odgovoriti na klic ali pa mejl. Resnici na ljubo že zdaj veliko od tega, zavestno ali ne, ignoriram, ker ne zmorem, ker mi je preveč.
Verjetno je to izgorelost v svojih začetkih in vem, da moram pritisniti na zavoro, da moram več počivati, večkrat reči ne, ampak ljudje težko sprejmejo ne od nekoga, ki je bil toliko let na voljo 24/7, ki je vedno reševal vse možne probleme vseh drugih, da za svoje v resnici nikoli ni imel časa. Dejstvo je, da je tudi meni težko reči ne, ker me je strah tistih razočaranih, obtožujočih pogledov.
Konec koncev me je strah razočaranja same nad sabo, da ne zmorem. Da si želim, pa ne gre, ker sem prišla vsaj do te točke, da fizično vem, kdaj se moram ustaviti, da ne zbolim. Velikokrat se seveda ne ustavim, ker vedno je ‘samo še to naredim, potem bom pa počivala.’ Mislim, da nas je več takih, ki vemo, da teh »samošetojev« nikoli ne zmanjka.
Da je ogromno ljudi, ki jih ustavijo le izredno težke bolezni, ki marsikoga premagajo. Dokončno. Takrat ni več poti nazaj. Če preživiš, verjetno nisi nikoli več isti. Žal sem na tak način izgubila mamo in ne želim ponoviti njene izkušnje.
Za zdaj mi ne gre najbolje, ker se še vedno sprašujem, kdo drug bo, če ne bom jaz. Ampak ljudje smo hitro pogrešljivi. Zamenja nas nekdo drug. Vmes morda res kdo nastrada in je v stiski, ki jih sicer večinoma rešujejo ene in iste osebe, ampak kdo bo reševal nas in naše stiske?
Edino, kar ljudje sprejmejo, je, da je nekdo bolan, hudo bolan in da ne zmore. Ampak po več letih igranja rešitelja se počasi učim, da sem jaz edina, ki lahko poskrbi zase. Da sem edina, ki lahko in mora postaviti mejo. Da sem jaz odgovorna za razporejanje svojega časa in če mi ga razporeja nekdo drug, lahko jasno in glasno to zavrnem. Marsikaj vem in marsičesa se zavedam, le v praksi mi stvari šepajo. Tolažim se, da sem na pol poti, a mi ob dnevih, kot je današnji, ko je pred mano obilica domačih opravil, težko. Ker zdaj ne bom počela stvari z veseljem, ampak z muko, ker sem utrujena, ker nisem rekla ne vsaj dvema od treh situacij, ki so mi jih ustvarili drugi.
Nekje pač zmanjka energije in tako gnijeta sadje in zelenjava, tako ostajajo kupi neopranega perila, tako ostajajo razmetani pulti, umazana posteljnina, nepomita posoda, neprebrane knjige, nesprehojena psica, neredni obroki. Ker to vidiva samo jaz in moj mož. Ne pa tisti ljudje, ki so me prosili za pomoč, ker vedo, da težko rečem ne. Njim je bilo pomembno, da rešijo svojo situacijo, za mojo ne vedo, nočejo vedeti, niti ne pomislijo nanjo. Niti je ne razumejo.
Ali kdaj rečem ne? Seveda. Ampak ga večina ne sprejme. Največkrat tako moj ‘ne’ sliši moj mož, moj oče, redki prijatelji, ki me poznajo dovolj, da ne zamerijo, in moje živali, predvsem pa ga slišim sama. Zato se večkrat vprašam, ali so tudi drugi ljudje v takih stiskah, je to nekaj normalnega v današnjem času, ali je to le del mojega samodiagnosticiranega ADHD življenja? Kaj lahko storim drugače, da mi bo lažje in kako naj se spoprimem z morebitnimi zavrnitvami ljudi, ki mi nenehno nalagajo naloge? Ker ne morem potem teh nalog prelagati na pleča drugih, kar trenutno počnem, ker ne zmorem, ker to preprosto ni pravično in verjetno obstajajo tudi druge rešitve, ki pa jih še vedno nisem odkrila.
Trenutno sem le neizmerno žalostna, ker nimam energije za najbolj osnovno funkcioniranje in ker sem v bistvu povsem sama kriva, da sem v taki situaciji, ker nenehno teptam svoje meje in ne poskrbim zase. Verjetno je poleg zavrnitev to še najtežje sprejeti. Svoj del odgovornosti za trenutno mentalno in fizično stanje in za vse posledice, ki jih moje odločitve potegnejo za sabo.
Zato srčno upam, da bo moj proces učenja hitrejši od morebitnih bolezenskih stanj, ki bodo olajšala mojo slabo vest ob besedici ‘ne’. In v svet pošiljam sočuten objem vsem, ki se morda soočate z enakimi težami kot jaz. Niste sami in prenesete lahko več kot mislite, zato samo pogumno.