Kdor je moj skriti oboževalec, že ve, da se je naša družina znašla v eksistencialni stiski. Sedem let smo bili v najemu pri sila zanimivih ljudeh. Naše bivanje je bilo precej dolgočasno v primerjavi z življenjem našega najemodajalca, zato nam zabave ni nikoli primanjkovalo.
Na žalost se je soseska v roku nekaj let spremenila v elitno naselje, kamor hiša, v kateri smo živeli, definitivno ne spada. Niti tja nismo spadali več mi. Sploh ko smo ugotovili, kakšne ljudi imamo za sosede. Veste, slej ko prej se pokažejo prave barve ljudi, tudi tistih, ki se nenehno skrivajo za fasado nasmehov in prijaznosti. In če česa v življenju ne prenesem, so to lažnivci in hinavci. Zatorej se je moje trmuljenje glede selitve obrestovalo.
Mož se je nekega dne odpeljal na ogled hiške, se zaklepetal z lastnikom, povedal, da imava mali živalski vrt in da bi z veseljem skrbela za okolico in vrtiček in potem se je začelo čakanje. Enkrat sva že bila v ožjem izboru in res sva si želela imeti zagotovljen nov dom še pred dopustom. Držanje pesti je obrodilo sadove in tako sva na morje odšla z eno skrbjo manj.
Po desetdnevnem morskem oddihu naju je tako čakalo pakiranje in pospravljanje. Optimistično sva računala, da bova v dveh tednih uspela izpraznit svoje prejšnje domovanje in vse preselit v novo hiško. Meni se je dva tedna zdelo obilo časa, ampak jaz živim v drugi časovni dimenziji, zato sem s svojo počasnostjo moža pošteno spravljala ob živce. Jaz sem se želela stvari lotiti sistematično, organizirano, kar je precej bizarna želja za bitje kaosa. Ampak res nisem hotela imeti milijona škatel, katerih vsebine ne poznam. Uganite kaj? Dobila sem ravno to.
Ker sva z možem delala vsak po svoje, ne da bi se zares pogovarjala ali slišala. On si je želel čim prej stvari odpeljati in izprazniti stanovanje, jaz sem želela sistem, pregled. Preden sva se prebila čez tečnobo drug drugega, stres in prekratke dneve, je bilo v škatlah že pol najinega življenja. Groza me je, da je toliko tega. Nenehno sem poslušala očitke, da imava preveč stvari, čeprav se mi sploh ni zdelo, da imava veliko. Ko praznim te škatle in prekladam kramo, mi je jasno, da ima mož prav. Preveč imava vsega in verjetno nisva edina.
Realno bi lahko zavrgla tri četrt vsebine škatel, ker imam oblačila, ki jih nisem nosila že več let, nekih predmetov, ki jih bom morda enkrat potrebovala, ampak takrat itak ne bom vedela, kje jih imam, in si bom pač kupila nove. Tega je toliko, da mi že ob sami misli na vse to pade mrak na oči.
Edina sreča ali nesreča je ta, da imamo pri nas doma staro hišo, ki je zdaj postala skladišče za vse te stvari. Ker če bi imela te kupe pred očmi, bi me dušilo. Duši me že dejstvo, da sem našla šest steklenic olivnega olja. Šest! Kdo, normalen, ima šest steklenic olivnega olja? Moja edina olajševalna okoliščina je ta, da je to nekaj, kar bom porabila in ne bom rabila zavreči. Ampak dejstvo, da nisem niti vedela, da imam toliko olja, me je malce prizemljilo. Koliko je še takih stvari, za katere sploh ne vem, da jih imam in koliko jih imam? Vem, da sem eno leto ob koncu poletja v svoji otroški sobi (kjer je zdaj prav tako skladišče stvari) odkrila vrečo majčk, ki jih vsaj eno leto nisem pogrešala. Ozaveščanje takih situacij me počasi postavlja na realna tla. Dejstvo, da v resnici do konca življenja ne rabim kupit nobene majice s kratkimi rokavi. Da res ne rabim kupovat stvari za okras, čeprav so unikatni izdelki moja šibka točka. Da ne rabim novih mačjih postelj, ker bo maček srečno spal tudi na brisači. Da ne rabim skodelic, dokler ne razbijem vseh, ki jih imam. Da naj ne kupujem prehranskih dodatkov, če jih ne konzumiram. Da naj niti ne kupujem razne hrane, če je potem ne porabim. Sama sebi se zdim razumski potrošnik, tak, ki mu ne prodaš čisto vsake bedarije. Sodeč po količini stvari, ki jih posedujem, temu ni tako. Ta realnost me je razžalostila, hkrati pa sem se konkretno zamislila.
Želim se znebiti treh četrtin krame, ki se še skriva po škatlah. Ne želim je zavreči, ampak ji poiskati nov dom. Predpostavljam, da bodo določene stvari nekomu drugemu prišle bolj prav kot meni, čeprav realno to ni najbolj verjeten scenarij, glede na potrošniško družbo, v kateri živimo. Na svetu je v trgovinah toliko smeti, dnevno se proizvede toliko produktov, da ni najmanjše možnosti, da nekdo to vsaj enkrat uporabi, kaj da bi jo šele večkrat. Hiperprodukcija je nenormalna in nas bo na koncu pokopala. Zato se trudim biti vsaj malo odgovorna pri čiščenju svojega doma, pri praznjenju omar, pri urejanju prostorov, da bodo ti pregledni in zračni. Verjetno me bo čez kako leto gledalo izza vogala še nekaj nedotaknjenih škatel, ampak pomemben je načrt, pomembno je zavedanje, da nakupujem še bolj premišljeno in organizirano. Pomembno je, da kupujem čim manj in čim bolj trajnostno, ker vseh teh stvari nimamo kam dati. Polnimo si svoje emocionalne luknje, praznimo denarnice, dušnega miru pa kar ni od nikoder, ker nas vse te stvari slej ko prej začnejo dušiti, saj se jih hitro nakopiči preveč. Če nas ne zadušijo prej, pa ko se seliš.
Upam, da bo to moje zavedanje ostalo z mano dlje časa in da me ne bo zavedlo to, da smo se preselili v večje domovanje. Marsikdo namreč pravi, da zapolniš toliko prostora, kot ga imaš na voljo, in jaz si želim, da ne bi bilo tako.
Srčno upam, da se do novega leta prebijem čez vse škatle, da bodo takrat vse stvari imele svoje mesto in svoj namen, predvsem pa da bodo redno v uporabi in da bodo vsi moji nadaljnji nakupi premišljeni in dejansko potrebni.
Tri, štiri, zdaj, naj se nova Zofka začne!