Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje.
Dolgo se že nismo snideli. A vsaka dolgost sčasoma postane kratkost. In evonas. To pot se javljam iz jedra družbene eksplozije silicijeve inteligencije. To je tista, ki jo simulira – pretvarja – računanje, kot nekoč v Računanje je igra (1989–). Namenoma ne uporabljam pojma umetna inteligenca, ker za seboj potegne veliko serijo misli, ki niso primerne za srž najbolj zanimivih, izzivalnih izhodišč. Silicijeva inteligenca torej je tista, ki jo izvaja računanje. Ali pa je posledica računanja?
Zadnje desetletje in drobiž ima to računanje posebno obliko t. i. nevronskih mrež. Te so idejno navdahnjene z nevroni iz naših možganov, čeprav praktično nimajo nobene povezave z njimi. Da se ne zgubljamo med drevesi, je za našo razpravo pomemben podatek, da te mreže delujejo tako, da ves čas poskušajo približati neko analitično funkcijo. Torej nekaj, kar lahko celovito popiše identiteto gibanja s približkom opisa identitete gibanja. To pa se zgodi tako, da inteligenca, ki želi dobljeni približek, najprej mreži prikazuje velikansko količino primerov, katerih lastnosti želimo izvleči. Prav tako nasprotno kot pri klasičnem programiranju ne spiše eksplicitne kode za izvedbo programa, temveč izpiše kriterije optimalnega programa in nato pusti mreži, da jih poišče. Če obstajajo, je seveda drugo vprašanje. Največkrat ne.
Zadnjih nekaj let pa se je razvnela posebna oblika mrež, ki se jim reče jezikovni modeli oziroma LLM po angleško. Ti poganjajo srce razvpite serije programov GPT, ki se je rodila davnega leta 2016, a s katerim smo se kolektivno pričeli pogovarjati šele leta 2022. Ti jezikovni modeli delujejo tako, da glede na povedano besedo od prej, izberejo naslednjo besedo glede na verjetnost pojavljanja. Nihče dejansko ne ve, kako se ta proces odločanja izvede, toda navsezadnje, kdo bi pa vedel, od kod pridejo ogrodja za naslednje ideje? Tako rekoč budistično.
Ampak sedaj, na glavno izhodišče današnjega premisleka. Kdo govori, ko govori veliki model? Kje teče subtilna razmejitev med pretvorbo simulacije, ki jo izvaja model in našimi navodili? Silicijeva inteligenca sicer izvaja navodila, za kar lahko Searlovsko rečemo, da ne izvaja ničesar inteligentnega. Ampak da s sledenjem pravilov proizvaja rezultat, ki potrebuje inteligenco, da se mu zdi smiseln. S tega stališča je silicijeva različica enostavno dleto, s katerim klesamo kamen, ki mu dodelimo poljubno estetiko. Toda po drugi strani pa se tihotapi zahrbtna ideja, da morda naše izražanje navsezadnje ni nič pretirano drugačnega. Ko govori model, govori kot slehernik vseh slehernikov, toda prikrojen na zahtevek vsakega konkretnega sogovornika. Kot posamezno in kot univerzalno. Morda nam to dejstvo, da se univerzalno skriva v konkretnem in konkretno skriva v univerzalnem razkriva naslednji uvid v nas: Da naša imenitnost ni v povprečnosti naših izjemnosti, temveč v izjemnosti naše povprečnosti?
Morda pa smo le dleto nekega nadorganskega organizma, ki sam tudi ne ve kaj s seboj – in se te dni sprašuje kdo govori, ko govori ogljikova inteligenca.