So ljudje, ki jim noben pomočnik ne pomaga dovolj. So ljudje, ki jih lahko opomniš trikrat na dan, a bodo do večera zajebali vsaj dve stvari. In na osnovi ponosa na tisto eno zadevo, ki so jo pa le rešili, ki bi jo morali že pred meseci, mogoče celo leti, bodo vztrajali, da pa le ni bil tako slab dan. In za take so ustvarili koledarje pa potem tiste to-do računalničke, ki so nagravžno piskali, in v tiste si lahko shranil še številke. Pa so jim printali majhne ročne beležke, že izpolnjene s prostim prostorom Drugo ali Zapomni si ali pa črtico z besedo Nujno!
Pa jim ni bilo pomoči. Računalnički so bili izgubljeni, koledarčki politi s kavo, koledarji s sten pa so ostajali vsaj mesec ali dva zadaj. Pa so prišli še mobilci in ti so zvonili, ti so vibrirali, ti so bili sposobni usklajevati vsaj še šihtenski, zasebni in pa rojstnodnevni koledar. Pa so vseeno čestitke zamujale, na sestankih so blefirali, da so tam namenoma in predvsem pripravljeni, telefone so si dajali na tiho, ker to piskanje je nadležno, vibriranje pri jajcih pa sčasoma postane zgolj še ena izmed redkih prijetnih izkušenj dneva.
So ljudje, ki se trudijo, da bi si zvečer napisali načrt naslednjega dne, a se jim plan sfuka že navsezgodaj. Človek je pozabil, kam je dal ključe, ni si opral dovolj majic za cel teden, ker je žemljo pustil na pultu, je le ta predstavljala zgolj primeren predmet za zafukat v steno, kot da bo pa to potem pomagalo pri zmanjševanju stresa. In potem jih je že drugič pritisnilo srat pa se je jutro zavleklo in na školjki so med skrolanjem po Redditu dobili opozorilo, da bo sestanek za spremembo v živo in da bo ta čez petnajst minut. Ker so telefoni že tako pametni, so dodali zraven še opozorilo o krešu na obvoznici, ravno pri njihovem izvozu, in ura je zapiskala, da človek še ni spil vode, da se stres viša in da je nivo kisika v kurcu.
In tak človek še vedno verjame v napredek predvsem pa v novo rešitev, ki ga bo enkrat le odrešila vseh značajskih napak. Bodo pa agenti poskrbeli za to, bodo pa jezikovni modeli postali sodniki in presodili, kako tega reveža le spraviti na noge in pravo pot, če so zafukali vsi od genskega materiala dalje. Tak človek stoično verjame v napredek. In zato si bo zvečer, ko bo za njim še en povsem propadel dan, v koledar za naslednje jutro vpisal novo opravilo: Začni se bolje organizirati. Za vsak primer ga bo označil z Nujno!
Ampak vse okej, na lanskem koledarju ostaja tista lepa misel: Vse bo v redu. In bejba jezno pogleduje proti tebi, kaj ji je bilo treba takega bedaka, kot pač pogleduje vsak drugi dan. In zvečer si boš spet napisal plan, si obljubil, da zdaj s tole novo aplikacijo bo pa res vse drugače. Kot pravijo, pomembna je pot, ne cilj.