Brovarišice in Brovariši,
Medspletna situacija se zaostruje.
Pogovorimo se o hecni zagati. Morda nekomu bolj hecni kot nekomu drugemu. Zamislite si, kako je bilo nazadnje, ko smo komu poskusili razložiti pravila poljubne namizne igre. Ali pa, ko je nekdo drug to naredil nam. Začeli smo s pravili ali pa s cilji in nato nekje vmes nanizali mehanike ter njihovo točkovanje. Nič kaj prav jasnega nismo mogli deducirati iz poslušanja. Morda smo razumeli primerljivo igro – »Aha, gre za variacijo Šaha!« ali pa določen žanr, ki ga poznamo – »Aha, gre za igro manjkajoče informacije!” … Toda to samo po sebi nam neposredno v trenutku igranja ne pomaga. Enostavno moramo odigrati nekaj potez ali partij, da lahko začnemo sodelovati v igralni zanki.
Nič pretresljivega zaenkrat. Toda! Ne prehitro predaleč, mali Heiddegger. Iger je malo morje – sploh če začetni miselni eksperiment razširimo širše od namiznih – ampak ostanimo tokrat pri njih. Tisočere namizne igre lahko razvrstimo v žanre, ki jih je morda malo ducat. Zakaj, če te žanre obvladamo-razumemo (ker smo jih npr. temeljito pregledali), še vedno potrebujemo rokovati z igro, da jo znamo igrat? Lahko bi rekli, da teorija ni praksa, ker ji vedno nekaj zmanjka. Ampak, ko odigramo par rund neke nove igre in jo naenkrat znamo igrat, vidimo da tisti manjkajoči deli prakse, niso nič novega. Nič nenavadnega. Z lahkoto bi se jih zamislili, ko smo operirali s čisto teorijo in bi tako znali igro brez prakse. Ali še dlje, kako si je mogoče zamisliti univerzalni tutorial? Takšno metodo, ki če ji sledimo, znamo igrati poljubno namizno igro … žanre razumemo, mehanike poznamo, pravila tudi, kje je izziv?
Sumim, da se v zakulisju skriva nadvse zanimiva, ampak tudi nadvse stara zagata iz filozofskih in kasneje tudi znanstvenih krogov. In sicer kako sta povezana teorija in praksa. Oziroma, kako sta povezana hipoteza in eksperiment. Rečeno še splošneje, kako sta povezana model in vmesnik. Teorija kot kraljica idejnega kraljestva, lahko tvori nepregledne količine izhodišč in perspektiv. Po katerem ključu ene od njih zberemo druge od njih zavržemo spet tretje od njih hranimo v shrambi? Mislim, da je ta ključ ravno praksa, eksperiment, vmesnik. Z njimi si zmanjšamo nepregledni prostor teorij zato, da lahko lažje izostrimo izbiro ter teorijo samo. V športu tekmujemo, v borilnih veščinah se borimo, v raziskovanju podvržemo hipoteze recenzijam, itd. … Vidimo efekt. Kaj ostane, kaj je relevantno glede na področje vmesnika? Katera teorija nosi opis najbližje in kako jo še izostriti?
Igre nasploh (ne samo igreIgrice) – ampak v današnjem primeru s fokusom na namiznih igrah – nosijo prodorno izhodišče. Za razumevanje sveta potrebujemo teorijo in prakso. Analizo in abdukcijo. Če ne, imamo preveč možnosti na izbiro. Vem, no, vem. Kant je že govoril o konceptih, intuicijah in slepoti. Ampak mislim, da je bil premalo drzen. Ne gre le za senzorne intuicije. Teorije je potrebno gnesti v rabi. Jih razdirat, cefrat in krhat dokler gre. Ko ne gre več, takrat pa se veli vprašati: »Hm, kaj pa s tem?«