Od petka sem lastnica novega avtomobila. Sem vesela, ponosna? V resnici nič od tega. Počutim se olajšano, ker je vse to za nami. Nisem si mislila, da je nakupovanje nečesa tako dragega, lahko tako stresno. Verjetno zato, ker še vedno menim, da je nakup novega vozila najbolj nesmiselna poraba denarja, ker vrednost tako hitro pada in svoj stari avtomobil vedno prodaš občutno pod ceno, sploh če veš, za kak denar si ga kupil in koliko si vložil vanj.
Zakaj imam potem sploh nov avto? Ker se je moj oče odločil, da mi podari delno vsoto za nakup novega avtomobila, ker v resnici nisem imela z nobenim avtomobilom do sedaj pretirane sreče. Ne vem, ali je problem v meni in v mojem neznanju ali pa samo v mojih zahtevah pri nakupu prevoznih sredstev. Namreč svoj prejšnji avtomobil sem kupila tako, da sem šla na ogled nekega drugega vozila in edina stvar, ki me je zanimala, je bila velikost prtljažnika in prostor za sprednjimi sedeži. Torej, odprla sem prtljažnik, na oko ocenila, koliko mačjih transporterjev in živolovk lahko spravim vanj, hitro ugotovila, da bo to občutno premalo prostora, in vprašala, ali imajo še kak drug avto na zalogi. Poleg je bil parkiran enoprostorec, ki sem ga že poznala, ponovila sem postopek z odpiranjem prtljažnega prostora, zadovoljno pokimala, zavrnila poskusno vožnjo in rekla: »Kupljeno.«
Zdaj pa vi meni povejte, ali še kje na svetu obstaja tako neumen kupec avtomobilov? Nisem spraševala ne o zgodovini avtomobila, ne o servisnih knjižicah, ne o izvoru avtomobila, ne o opremi, o ničemer. Seveda smo imeli točno s tem avtomobilom v treh letih od nakupa že nič koliko stroškov in težav in vsi so nama z možem govorili, naj prodava ta »jajca« čim prej in si kupiva kaj drugega. Cene rabljenih avtomobilov so nama bile previsoke, cene novih še bolj. Nekako sva se sprijaznila, da bova imela vsako leto 500 € stroškov z vzdrževanjem in bova avto vozila, dokler ne razpade. Nakar je prišla ponudba mojega očeta in sva se nič kaj navdušeno odpravila iskat avtomobil, ki bi zadovoljil vse najine potrebe in ne bi bil svinjsko drag. Očetov pogoj je bil, da kupiva nov avto in da je ta pisan name (neke familijarne fore o lastnini, ki je jaz ne jemljem tako resno kot on) in nama je na začetku še nekako zaupal glede presoje, dokler nisva začela hoditi po salonih in zbirati ponudbe. Potem se je v obsesivno raziskovanje vrgel tudi sam, ampak v valovih. Najprej je bil zagnan, potem je rekel, da naj se sama odločiva, nakar je začel »streljati« s polnimi marketinškimi topovi. Ko je delal v prodaji, mu je šlo to delo odlično od rok, predvsem zato, ker je vztrajen (ali z drugimi besedami trmast) in težko sprejme zavrnitve. Šmentana muha, ker sem na žalost ali srečo, te lastnosti podedovala tudi jaz in potem smo se igrali igrice. On se je zapičil v en model avtomobila, midva v drugega. Tudi vsoto podarjenega denarja je bil pripravljen povišati, če bi se odločila za njegovo izbiro. Ampak kakor koli sva primerjala potrebe, opremo in končno ceno, sva se oddaljevala od očetovih želja in ugotavljala, kaj nama v resnici ustreza. Morda bi se zgodba odvila drugače, če bi se nama dalo pregledovati milijon oglasov, voziti po celi Sloveniji in testirati avtomobile, ampak ne jaz ne moj mož nisva neka strastna nakupovalca. Moj mož je še celo večji »pacient« za nakupe in prodaje vozil kot jaz, ker ima zelo impulzivne ideje o nakupu novega rabljenega avtomobila, ki jih tudi zrealizira, in se večinoma totalno zakolje stroškovno, ker kupuje same shitboxe.
Ampak to sva midva, ljubitelja starih stvari, stvari z dušo, stvari, ki potrebujejo tvojo pozornost in ljubezen. Zato bi bila jaz v resnici mnogo bolj vesela Renaultove petke iz devetdesetih, ki smo jo tudi imeli doma, pa je mož imel krizo in jo zamenjal, kot pa sem vesela novega avtomobila. Še prodajalci so naju gledali, kot da sva padla iz lune, saj sva vse spraševala, kateri avtomobil ima čim manj elektronike, ekranov, senzorjev in vseh novodobnih zadev, ki jih danes najdeš v večini avtomobilov.
Ampak to je očitno dandanes modno v avtomobilski industriji, le da midva nisva klasični moderni zakonski par. Iskreno nama je novega avtomobila škoda za najino uporabo, no, predvsem mojo. Ne vem, ali imam travme iz otroštva, ker sem morala fotru precej redno čistiti avto, ali nimam nekega poglobljenega odnosa do te premikajoče pločevine, skratka še vse avtomobile, ki sem jih vozila, sem spremenila v smetišče. Obvezna oprema je bila neka gnila pomaranča, mandarina, jabolko ali plesniv kruh v eni izmed številnih cul, oprema za lovljenje mačk, oprema za prenašanje žab čez cesto, cele vreče oblačil, skratka v mojem avtu bi brez problema preživel kak teden, glede na to, kaj vse se je našlo v njem. Nisem obsedena s čiščenjem, verjetno ravno zaradi očetovega teženja za čiščenje družinskega avtomobila, ker imam enako situacijo s čiščenjem čevljev, tako da prosim, ne travmirajte otrok s tem, da morajo čistiti vaše stvari in da mora biti delo opravljeno v detajle, ker potem pridejo ven taki odrasli osebki, kot sem jaz. Sicer konec koncev se v avtomobilu večino časa vozim sama in v resnici že vsi vedo, da je moj avto ropotarnica na štirih kolesih, ampak včasih si pa želim, da bi imela vseeno malo bolj spoštljiv odnos do nekaterih stvari. Recimo tako spoštljiv, kot ga imam do vseh starin, nad katerimi se vedno znova navdušujem.
Smešno je bilo, ko sem stala v salonu poleg svojega novega avtomobila in se mimo pripelje stara dobra Katrca, odlično ohranjena, popolne barve in jaz sem zaljubljeno gledala za njo. Če bi mi gospod rekel, ali jo zamenjam za svoj novi avto, verjetno ne bi kaj dosti razmišljala. Ko vse to pišem, se sprašujem, s katerega planeta točno sem, ker ne vem, ali se obnašam ravno po kriterijih sodobne potrošniške družbe. Glede določenih stvari verjetno se, glede marsičesa pa sem popolni vesoljec. V resnici mi je vseeno, kaj si mislijo drugi, vseeno mi je, da moj oče kljub velikodušni donaciji za nakup novega avtomobila ni zadovoljen z najino izbiro, vseeno mi je, če moj avto ni popolnoma čist, ker se mi zdi tedensko čiščenje avtomobila popolnoma nesmiselna poraba časa, vseeno mi je, če ima avtomobil praske in luknje, ker je to samo pločevina in ne živo bitje. Če bi Slovenci toliko vlagali v odnose, kot vlagamo v premičnine in nepremičnine, bi bili po moje precej bolj srečen narod. Tako pa padamo na finte prodajalcev in kupujemo avtomobile na lizinge in hiše na kredite, da potem nimamo več denarja za udobno in srečno življenje. Morda se slepim in se počutim drugačno. Konec koncev je to le moje dojemanje sveta in ne neka splošna resnica. Dejstvo pa je, da imam nov avto in da komaj čakam, da postane star.