Na neki način sem vesel, da sem se motil. Navkljub več povabilom in priložnostim se stalnemu bivanju v Ljubljani nikoli nisem predal. Ne glede na to, kako opevana je bila in je v zadnjih letih postala, mi nikoli ni bila predstavljena v luči, v katero bi lahko gledal brez mežikanja. Ne glede na to, da sem domače gore list, sem si kmalu po selitvi moral priznati, da o naši prestolnici nimam blage. V mnogo čem je ostala ista, kot se je spomnim iz študentskih dni, v mnogo čem se je spremenila. Eno dejstvo pa ostaja – pojma nimam, kaj naj z njo počnem. Še manj, kje naj to počnem, medtem ko se sprašujem, če se ne bi bilo bolj zanimivo s takimi vprašanji ubadati drugje. Tega zapisa se tako lotevam s perspektive socialnega hibrida med domačinom in razvajenim expatom, ujetim med že znanim in povsem novim.
- GALEBI
Kot razvajenega expata bi me prisotnost njihovih krikov prej navdušila, saj bi bil prepričan, da se nekje za Rožnikom ali pa nemara Golovcem razlega prelep razgled na Jadransko obalo. A domačinu v meni gredo leteče kreature na živce ravno zaradi tega. Prekleto dobro vem, da obala (predvsem pa obalna klima) do tu ne seže, spominja pa me ravno na tisto mesto, ki se mu je, navkljub temu da je mesto, uspelo za vedno usesti v srce – Dublin. Sodeč po spletnih člankih ornitologe prisotnost galebov v Osrednjeslovenski regiji ne preseneča, saj so bojda prilagodljive živali. Očitno v kapitalizmu fleksibilnost ne uide nikomur. Če sem prav razumel, se kako leto ali dve zaporedoma na »celino« odpravijo na izvidniško misijo oz. dopust. Če so pogoji zadovoljivi – dovolj visoke strehe posute s prodom za varnost in gnezdenje ter kakopak zadovoljiva količina hrane (beri: smeti) – se odločijo it s trebuhom za kruhom.
2.1 VELIKOST (PRVI DEL)
Oba, tako razvajeni expat kot domačin, ki je že nekaj malega prepotoval, Ljubljani njeno majhnost štejeta v prid. Ni namreč hujšega mesta, kot je ogromno mesto. Pa še toliko dreves in parkov vsepovsod! Že tako majhno mesto se še en malo pomanjša, ko se usedem na kolo. Iz izkušenj v tujini vem, da je del tega, da se počutiš del mestne pokrajine tudi to, da se pritožuješ nad javnim prevozom – če je ta učinkovit ali ne. Kar v Ljubljani definitivno ni, več pa mi o tem ni potrebno razpredati.
Slovenci radi sanjamo, kako bi postali neka druga država. Radi podajamo primere dobrih praks iz drugih držav, ki smo jim največkrat pač nedorasli. Tako predlagam, da je naslednja stvar, ki jo zajebemo, prijaznejši, prostornejši in hitrejši sistem kolesarskih prog. Lahko smo balkanska verzija Copenhagna ali Amsterdama. Brez kanalov, seveda. Za kaj takega smo preveliki pijanci. Torej podvozi, nadvozi, obvoznice, večpasovnice, hitri pasovi, itn., itn. bi ne le pohitrili in olajšali prevoz z dvocikli, skejti, skiroji, rolerji in kar je še kotalečega, zmanjšali bi uporabo avtomobilov. Medtem, ko rihtamo kolesarske trase, pa lahko zraven magari fliknemo še kak tramvaj. Saj je zih kaka EU joškica, ki bi jo lahko pocuzali za to? Kolo mi torej omogoča raznorazne manevre, ki bi bili v večjem mestu skoraj nepredstavljivi. Če sem pri frendu v Rožni, lahko na poti do Mete mimogrede skočim še po jopico pa še kaj pojem in se stuširam brez utrujajoče izgube časa. Izza Bežigrada lahko potem komot skočim še v Trnovo po droge, saj je Meta itak tam nekje za vogalom. Edini problem nastane v tej jebeni ljubljanski zimi. Število meščanov, ki (se) gonimo, takrat drastično upade. Razen seveda par die hard fanov ozeblin, ki s taktičnim zdrsom na ledu ciljajo na vsaj dvotedensko bolniško.
2.2 VELIKOST (DRUGI DEL)
Zaradi majhnosti Ljubljano pestijo neizogibne tegobe, a po izkušnjah tako expata kot domačina, ne morejo odtehtajo prednosti. Majhni kraji radi opravljajo, majhni kraji so majhni v glavah in radi delijo svoja majhna mnenja majhnemu krogu ljudi. Zaradi takih omejitev nemalo ljudi, sploh v revolucionarni prisotnosti vseh možnih načinov premikanja, nemalokrat rado spizdi še kam drugam. Na toplejše, na večje, bolj razvito ipd. Slovence nas že od vedno zanima, zakaj kurac je sosedova trava tako zelena. In zdaj gremo lahko dejansko pogledat. Naučimo se – in ko se prepričamo, da bi naša zdaj tudi lahko bila taka, pridemo nazaj in jo skušamo zasejati v prsti, zastrupljeni s foušijo. Dobivam občutek, da kulturno življenje v Ljubljani ustvarja, ali pa se ga trudi ustvarjati nova generacija. Formalno dobro izobražena, z obveznim Erasmusom ali dvema. Na ta način se izobrazijo tudi v spretnosti razumevanja drugačnih in, glej ga zlomka, prav tako smiselnih ter delujočih pogledov na vse mogoče. Kdo bi si le mislil! S tem novim pogledom težijo potem tudi tastarim, ki se, hočeš nočeš, morajo sprijazniti, da so jih v marsičemu njihovi otroci nadkrilili. Mogoče bi jim bilo pa celo smiselno prepustiti, da si Slovenijo kreirajo za prihodnost, kot jo razumejo sami. Umm … malo me je zaneslo z začrtane poti. A je smiselno?
2.3 VELIKOST (TRETJI DEL)
»Da boste dnevno padali v prave luknje,« se je hvalisal (ali pa se še) Radio Študent. Zaradi majhnosti se v Ljubljani lahko kaj hitro vključiš v ožje in širše skupine. Hitro se lahko povežeš z želenimi ljudmi. Tudi tistimi malo »višje« na socialni lestvici ali bližje pri »koritu.« Če seveda padeš v pravo luknjo. S tem, da moraš biti ravno prava mešanica drugačnega, svežega, nenevarnega in ne preveč naprednega. Da ne sprožiš preveč foušije. Če to si, potem so Ljubljančani precej down to earth, ne glede na to, kako prijazna kapitalizmu je prestolnica postala, še vedno ni bogata, zato jo še preveva dokaj močan »roka roka umije« duh. Obenem pri vsej tej majhnosti marsikaj »manjka,« zato je povezovanje z ostalimi mesti in deželami esencialnega pomena. Ko bi vsaj še prometna infrastruktura dohitela vse te potrebe.
3. MRTVILO
Kâko nedeljo iti na urbani špancir, predvsem po centru, je prav duhamorna izkušnja. Še sploh zdaj, ko je ob nedeljah vse zaprto, vreme pa je (načeloma) poletno, se sprašujem, kje da fak so ljudje? Dobro, nedelja je čas za družinske izlete. Štekam, iz Ljubljane si res razmeroma hitro v naši opevani naravi. Pa okej, dopusti so, šolarji so razkropljeni pri raznih babicah, poletnih kampih, ali pa se že dva meseca pržijo na plažah v Poreču, kjer v družinski prikolici rotira cela ožja in širša žlahta. Ampak!, jebemti, da se ne spomnim, da bi bilo spomladi kaj dosti boljše. Razen tržnice, barčkov in restavracij ob Ljubljanici, Čopove, Metelkove in okolice železniške Ljubljančani očigledno ne dajo kaj dosti na street life. Uličnega performerja je za iskati z lučjo, najstniki očitno vsi hengajo v Meku ali šoping centrih, večinska sestava množice v centru so pasivni sprehajalci. Čez dan so še najbolj vznemirljiv element Woltovci, ki vsepovprek kršijo prometna pravila. Skratka, v Ljubljani na ulici pogrešam ljudi, ki počnejo še kaj več kot brzijo po opravkih ali pa klepetajo ob kavi.
- INFLACIJA
Vse se naustavljivo draži, le burek se je v dvajsetih letih, odkar mi je bil mnogokratni študenstki obrok, podražal za zgolj en evro.
- GORE
S težkim srcem se opazujem, kako mi tekom mesecev počasi, a vztrajno, postajajo samoumevne. Pozabljam, da se lahko skorajda kadar koli in kjer koli ustavim in si ogledam to čudo narave. Imam pa srečo, da jih lahko opazujem skoraj celotno pot na delo in nazaj. Lahko so prva stvar, ki jo zjutraj pozdravim skozi okno sobe. Ko se odpravim, me bolj ali manj spremljajo od stadiona Bežigrad, od Topniške po Linhartovi, se na krožišču Žale povsem razodenejo, in do CityParka še tu in tam pokukajo skozi bloke. Takrat pozabim, da sem expat, domačin, poslovodja, ta in ta s to in to preteklostjo ali prihodnostjo. Pozabim, da sem v mestu, doumem, kako fiktiven je pravzaprav koncept države, naroda ipd., saj smo vsi do zadnjega, če se tega zavedamo ali ne, zgolj bitja, ki bi se želela čim večkrat počutiti tako, kot se počutimo, ko vršace zares zagledamo.