FINI MINI BIKINI. NMN’23. VI

DEADPOOL (1990–)

Z letošnjega NMN vam dolgujemo vsaj še besedo ali dve o Deadpoolu, liku, ki zadnja leta (posebej po izidu filma s titularnim imenom leta 2016) mogoče kakšnemu iščočemu se moškemu predstavlja vulgarni približek življenjskega vzornika. Redki so takšni posamezniki, se zavedamo, predvsem zato, ker mrtvobazenčnik (mrtvobiljardnik?) podpira svoj predolgi jezik s predrznimi dejanji – nekaj, česar inceli, ki si ga jemljejo za drugega fotra niso niti približno sposobni. Je pa njegova pojava omembe in premisleka vredna in prikazali vam bomo, zakaj.

Ko je Fabian Nicieza ustvaril našega junaka davnega leta 1990, mu je pripisal nekaj superherojskih inovacij. Izstopata dve: Konstantno podiranje četrte stene zaradi zavesti, da je sam le stripovski konstrukt, in pa psihotično obnašanje, ki je posledica učinkov celične regeneracije na celoten živčni sistem njegovega telesa. Specifični (črni) humor, ki sledi obema nastavkoma, je prava poslastica za publiko, ki uživa ob prebiranju zgodb antijunaštva. But wait, there’s more! Da ne zahodimo preveč v Elzino zelje, ki je o Deadpoolu že pisala, samo bežno povzemimo njene misli:

Omenjeno celjenje tkiv Deadpoola dejansko naredi nesmrtnega. In če se včasih to sliši kot zadnja stopnja na lestvici supermoči, si moramo priznati, da se v vsakem od nas skriva tihi Buda, ki razume, da je smisel življenja tudi v sestopu iz večnosti. Ali nam je všeč ali ne, nekaj izjemno lepega je v minljivosti naših dni na tem svetu. Vsak od nas dobi samo tam nekje 50 poletij, ko gre lahko na počitnice po lastni volji. Več kot dober razlog, da vsakega posebej maksimalno izkoristi. Če se ne bi vse skupaj nekega dne končalo, zakaj bi danes sploh kar koli počeli? Saj je tudi jutri čas. Logično, kajne? Večnost je sinonim brezčasja.

Deadpoolov nihilizem je neposredni rezultat eksistencialne stiske brezčasja. Če ni nič minljivo, če je vse brezčasno, če lahko vse počaka, kaj je potem smisel današnjega dne? Kaj je smisel »tukaj in zdaj?« Kaj je smisel morale? Ni ga, zato si lahko Deadpool dovoli vse prekrške zoper dobri okus, ko začne zbijati šale. Ni veliko korakov, ko se posameznik, ki izgublja smisel svojega bivanja v danem trenutku (kaj več pa je na svetu kot dani trenutek?), začne dojemati kot le še ena figura na šahovnici, ergo, njegovo nagovarjanje občinstva: »Vem, da sem le narisana packa na papirju! Vem, da tam zunaj obstaja nek drug, smiseln svet!«

Pojav je resnično univerzalen. Tvegamo pretirano sirčkavost, a naj bo: Vsak od nas se v življenju slej ko prej znajde v situaciji, ko se vsak nov dan zdi enak prejšnjemu. Ko se že tako dolgo ni nič pretresljivega zgodilo, ko se že tako dolgo ni nič zares spremenilo, da imamo občutek, kot da stopicamo na mestu. Kot da je vse … zaman? Postanemo apatični. Otopeli. Naše šale postanejo samopomilujoče, potencirano mrtvaške, včasih pretenciozno depresivne. Vratove stegujemo preko obzorja, ali vendarle kje zunaj obstaja nekakšna transcendenca, ki nam bo vse skupaj osmislila. Kličemo preko fasade vsakdana, a, tako kot Deadpoolu, nam nihče ne odgovori.

Zato so stari ljudje – in ko zapišemo stari, mislimo s tem Nietzscheja – tako zoprni in apolitični. Ker nikoli ni nobenega dogodka v mestu Gogi. Vse je isto, kot je vedno bilo (samo mulci so bolj zoprni, ker se skirojčkajo po pločniku!) in vsako dejanje, naj si ga še tako jemljejo k srcu, izpade nepomembno na dolgi rok. Vsi poznamo ta občutek. Biti pol-živ.

Zdaj pa pomislite na internet. In na to, da tam nič nikoli ne umre. Tudi mi, naši avatarji in profili in računi, smo tam nesmrtni. In pomislite, kako to vpliva na naš humor, na našo moralo, na naš predolgi jezik, na našo brezbožjost in na naše psihotično obnašanje med komentarji. Nič abnormalnega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.