… se nadaljuje …
In ko smo že pri tem, spodbujam vse bralce, naj premislijo o trendih, s katerimi se peljemo v prihodnost. Obljubljamo si naslednjo stopnjo prometa, kjer se bomo vozili naokrog z električnimi avtomobili z minimalnim ogljičnim odtisom, povezani bodo v internetno mrežo v oblaku, ki bo skrbela za ustrezno hitrost in zavijanje posameznih enot tako, da se bodo možnosti prometnih nesreč zreducirale na nič. Skoraj nič, ampak de facto nič.
Ko bomo delali posnetke z dronov, bo promet videti kot skupina sinhroniziranih kačonov, manevrirajočih po cestah, spretno izogibajočih se vsem oviram – podobnost s konceptom igre Snake (1976) je povsem namerna. Podobnost s sistemom železniškega prometa pa malo manj.
Obstaja brdo razlik med železniškim in individualiziranim cestnim prometom od omejevanja prostora, kjer se smejo otroci igrati do učinka asfalta na temperaturo, en pa bistveno posega v našo izkušnjo potovanja z vlaki na eni ali s kačami na drugi. V avtu si lahko sam.
Ne morem se prisiliti do nakupovanja prek spleta. Ne znam enostavno odpreti strani, poklikati izdelkov, ki jih potrebujem in počakati, da mi jih Wolt pripelje na dom. Ne dvomim o kakovosti storitev, prepričan sem, da se vsak potrudi po najboljših močeh. Jaz samo želim v javnost. Potrebujem zunanji svet, da me pretrese. Da poči mehurček udobja in nadzora, ki mi ga ponuja dom.
Kdor me pozna, ve, da sem skeptičen do neto učinka protestnih shodov. Nisem proti, verjamem pa, da potrebujejo temeljito prestrukturacijo (od spodaj navzgor, če je le možno). Opazujemo lahko, kako jih oblast izrablja v svojo korist. Verjamem pa v njihovo korist, ne le zato, ker v demokratični družbi ponujajo možnost izražanja mnenja proti (volitve, namreč, ponujajo je izražanje mnenja za); temveč predvsem zato, ker ljudi ne zbližujejo na javnem prostoru. Lahko bi rekli tudi: Ker ljudi zbližujejo z javnim prostorom.
Veliko se pogovarjamo o vzponu ekstremističnih političnih ideologij. Kakor koli jih že imenujemo, skupno jim je deljenje družbe, ustoličevanje normalnosti in smešenje margine skozi ponavljanje ritualov kulture; vodstvo administrativnih institucij prevzame majhna skupina prijateljev iz srednje šole, ki vlada, a ne vodi, vlada pa izključno sama sebi in po svoji podobi, kar je drugi največji zločin katere koli organizirane religije (o največjem zločin spregovorimo ob drugi priložnosti). Središčni akter nacionalizma ni več narod, temveč pleme. Korupcija in klientelizem venomer prežita za plenom, problem je, da se težko borimo proti njima z domačega fotelja. Od vsega mi gre pri vseh ekstremizmih najbolj na nerve to, da so za popizdit dolgočasni.
Naj parafraziram zaključek objave, ki ji pričujoča sledi in s tem krivdo za fundamentalizem, ki smo mu priča, razpršim na vse nas:
Si želimo več inovativne družbe? Trapasto kot se sliši, treba bo več v javnost. Ne zato, ker v javnosti srečujemo z drugimi ljudmi kot se vabimo na obiske k sebi domov. Marveč zato, ker bomo s tem kot družba dali jasno sporočilo, da smo pripravljeni stopiti iz vselej istega mehurčka stikov in se pomešati med seboj, se oploditi s svežimi memi (in geni), nasploh dati, skratka, priložnost nečemu drugačnemu.