Preseneča me število odraslih oseb, ki se obnašajo kot otroci v vrtcu. Večkrat se zalotim, da se v komunikaciji z odraslimi znajdem v vlogi starša, ki bodisi otroku skuša razložiti, zakaj določene stvari funkcionirajo tako, kot funkcionirajo, bodisi se pogajam za totalno brezvezne stvari bodisi zavijam z očmi, ker ponavljam določene stavke že xy-tič.
Večinoma s temi debatami ne pridem nikamor in jih tudi zaključim, kot bi jih zaključili starši, ali samo preneham govoriti, se obrnem in grem stran, ali se skregam ali pa naredim po njihovo zavoljo miru. Ta zadnja opcija mi je najbolj grozna, ker se mi zdi bizarna. Da hodim v lastno škodo za ljubi mir. Zato, ker je nekdo od malega navajen, da če bo dovolj dolgo tečnaril, bo dosegel svoje. A se samo meni to zdi zaskrbljujoče? Da dejansko obstajajo take odrasle osebe? Ki bodo vztrajale pri nečem le zato, da bo po njihovo, četudi se ob tem prekrši kak pravilnik ali imajo zaradi tega vsaj še trije zraven sive lase in nepotrebno delo. Ker svet se vrti zgolj in samo okoli njih in za njih. Drugi ne obstajamo. Najbolj zaskrbljujoče pa se mi zdi to, da takih oseb ni malo in da jih je občutno preveč na vodilnih položajih.
Grozljivo je, koliko odraslih je na nivoju otroka, potem pa še vsaka generacija vleče s sabo v odraslo dobo svoje sranje iz otroštva. Marsikdo reče: »Saj zdaj, ko si odrasel človek, lahko razumsko sprocesiraš določene stvari in se pogovoriš normalno o raznih perečih temah, rešiš konflikte brez drame in trmarjenja.« Jok, brate, odpade. Moč podzavestnih vzorcev je tako močna, da se je marsikdo niti ne zaveda. Če kot odrasla oseba želiš funkcionirati drugače kot otrok, je za to potrebno precej dela na sebi. V prvi vrsti moraš ozavestiti svoje reakcije, potem moraš imeti varen prostor, kjer teh reakcij nihče ne obsoja in jih razume, v tretji pa moraš osvojiti nove odzive in jih zabetonirati v možgane, da lahko naslednjič reagiraš kot odrasla oseba.
Zdaj naj, prosim, vsak pri sebi razmisli, ali pozna odraslo osebo, ki ne dela drame iz ničesar, ki zna konflikt speljati na takem nivoju, da na koncu ni nihče užaljen in da ne manipulira z osebnimi napadi ter spreminjanjem teme. Ali pozna kdo osebo, ki zna postaviti meje brez slabe vesti in to naredi spoštljivo? Ker bolj kot razmišljam, manj ljudi mi pade na pamet. Sprašujem se, ali gre psihoterapevtom v privat življenju vse to z lahkoto od rok in ali se morajo tudi oni soočati s svojimi podzavestnimi vzorci, ki so včasih močno zakoreninjeni in se vlečejo iz generacije v generacijo.
Če vprašate mene, bi morali imeti čisto vsi odrasli redne terapije pri psihoterapevtih, otroci pa bi se morali že od vrtca dalje učiti o spoštljivi komunikaciji, spoštljivem postavljanju mej ter izražanju in obvladovanju svojih čustev.
Človeštvo je tako zelo skrenilo s tirnic odgovornosti in morale, da ne vem, ali bo en kompas dovolj, da se vrnemo na vsaj približno pravo pot. Sprašujem se, kdaj točno so postali manipuliranje, laganje, nespoštovanje in neodgovornost vrednota? Sploh zadnje je cel hit na vseh področjih. Začne se v svetovnem vrhu, konča pa pri čisto vsakem posamezniku. Realno ljudje niti za najmanjše napake, ki jih naredijo, ne prevzamejo odgovornosti. Niti opravičijo se ne, kaj šele, da bi kdo sprejel dodeljeno kazen ob različnih prestopkih. Pa ne me jebat, da se pri vsakem morilcu išče neprištevnost in sto tisoč drugih izgovorov za smrt nekoga. Kam smo mi to prišli? Pustim dva psa v vročem avtu, da umreta v mukah, in glumim gljivo, ko pride stvar v javnost. A je sploh še kdo normalen? In kaj bo? Nič.
Pizdimo se po FB, pizdimo se po komentarjih, zgodilo se ne bo nič. Večkrat me prime, da bi komu zavila vrat, a mu ga ne. In tudi če bi mu ga, bi priznala in odsedela svoje. Ampak ne, danes so kar vsi žrtve, vsi so revčki. Saj so, ker so imeli take zglede doma, ker bog vedi, kaj se jim je dogajalo v otroštvu. Vprašanje, kakšne vrednote so jim predali starši. Dragi ljudje, dajmo si nalit čistega vina in si priznat, da ni OK, da ljudje za svoja dejanja ne prevzamejo odgovornosti, ni OK, da taki ljudje delajo iz sebe žrtev. Ne, ni OK, da obsojamo žrtve in iščemo izgovore za take ljudi, res ni OK. Enkrat se lahko sami znajdemo na drugi strani in verjetno nikomur od nas ne bi bilo v redu, da ljudje tapkajo po ramenih povzročitelja nesreče in ne žrtve. Ne vem, ali smo kot vrsta že povsem izrojeni ali imamo še kakšno možnost, da se zadeve obrnejo v kako drugo smer, ker kamor smo zdaj namenjeni, prav gotovo ni prava.
In ne dvomim o tem, da bi se zdajle na smrt z mano skregal kak odrasel osebek, ker ga je kaj v tekstu zbodlo, tako kot bode mene marsikaj in se velikokrat vžigam tam, kjer res nima smisla. Po drugi strani si pa mislim, da smo prišli do te točke, ko se oglašajo samo še ljudje, ki nimajo ravno veliko možganskih celic. Ali pa taki, ki skrbijo zgolj in samo za lastno udobje in ugodje. Menim, da je čas, da se začnejo oglašati modri ljudje, ker sicer se nam slabo piše. Res slabo. Ker psihoterapije niso brezplačne, ljudem ozaveščanje njihovih težav ne gre najbolje od rok. In res si ne želimo, da majhni fantki še naprej vladajo svetu in imajo za igračke orožje in manipulacijo. Ker dandanes smo tukaj.
Zato lepo prosim vse odrasle osebke – ki vam ne gre reševanje konfliktov, ki mislite, da lahko delate vse po svoje, samo zato, ker ste si tako zamislili, ki na polno manipulirate z ljudmi in delate žrtev iz sebe – da začnete reševat svoje sranje in nehate nadlegovati ostale okoli sebe. Če vas nihče pretirano ne mara, ni problem v drugih, ampak v vas.
Zdaj pa najbolje, da še sama sebi zakupim nekaj ur in ugotovim, zakaj me take stvari tako zelo vržejo iz tira in naredim nekaj dobrega tudi za svojo okolico.