Počutim se dobro, če lahko priznam v tem času, ker zdaj je vedno kriza. Pa kovid pa vojna pa oblast drka; pa vedno so resni časi. Jaz pa neresno na soncu drkarim po tipkovnici, da po dolgem času napišem še kaj prijetnega, še kaj iz sile dobrega. Da ne sedim vedno za tipkami deprast in povožen.
Da se usedem in pišem ni redko, da sedim in pišem o sebi in svetu priseben in dobre volje, to pa je posebnost. Sploh zdaj, zdaj ko je vse narobe, zdaj ko mi novičarski fid filajo same katastrofe. Potres na Japonskem, goreče jedrske elektrarne, jaz pa za nuklearno tehnologijo, vojna, jaz pa za mir. Kar je sicer logično, ker kar sem se zmlatil, so me prefukali drugi, kar sem usekal nazaj, je bil pa izvir samozavesti še do danes. Od tega v zadovoljstvo štejem en šamar in en kroše, če se prav spomnim, je bil desni. Pa še nato me je moja baba (imela je vsaj dva zizeka in vse zobe) iskala po celem mestu. Časti pa ni bilo ne takrat, zdaj pa še manj. Bil je pa fajt.
Kolega s tega bloga me je gledal, ko so me tlačili v marico, česar ni vedel, je, da so me tlačili spredaj. Ker sem jim bil v resnici simpatičen. In vse to ni ravno častno. Vse to je vedno bolj smešno.
Ob Zelenskem ni nič več častno. Ob Zelenskem smo vsi vedno manj seksi.
Slava Ukrajini.
