ŠOLA

No, imeli smo vse tiste otroke, ki so sadili drevesa, veš, ker se nam je zdelo, da … bi to sodilo v učni načrt, da bi videli, kako, saj veš, sistem korenin … pa tudi, da bi dobili občutek za odgovornost, za skrb za drugo bitje, da bi bili odgovorni ljudje. Saj veš, kaj mislim. In potem so vsa drevesa pocrkala. To so bili sami oranževci. Ne vem, zakaj so pomrli, enostavno so. Verjetno zemlja ni bila najprimernejša, ali pa semena, ki smo jih dobili, niso bila prve vrste. Vsi smo se pritoževali. Imeli smo nekih trideset otrok in vsak od njih je imel svoje drevo, za katerega bi moral skrbeti in zdaj smo imeli trideset mrtvih dreves. Vsi tisti otroci in vse tiste majhne rjave paličice … res depresivno.

Ne bi bilo tako slabo, ampak se je zgodilo le nekaj tednov pred temi drevesi, da so nam pocrkale vse kače. Ampak vsaj na primeru kač … no, razlog, zakaj so kače potegnile kratko … če se spomniš, ogrevanje ni bilo priključeno štiri dni zaradi stavke in posledice so bile logične. Lahko si pojasnil otrokom, ker so stavko sami doživeli. Mislim, noben od staršev jim ni dovolil iti mimo štrajka v šolo in potem, ko smo po stavki celo stavbo ponovno pognali v tek in so otroci našli kače … niso bili preveč pretreseni.

Kar se tiče zeliščnih vrtičkov … verjetno je bilo krivo prekomerno zalivanje in posledično so se tamali vsaj naučili, da ne smejo dolivati preveč vode. Otroci so bili sprva zelo navdušeni nad idejo zeliščnih vrtičkov in, veš, verjetno so jim dolili še malo vode, ko nihče od nas ni gledal. Ali pa je mogoče … no, ne maram zares razmišljati o sabotažo, smo pa pomislili nanjo. Mislim, prešinilo nas je. Prešinilo nas je predvsem zato, ker se je malo pred tem zgodilo, da so nam pocrkali vsi morski prašički. Pa tudi vse bele miške in močerad tudi … no, so se otroci vsaj naučili, da jih ne smejo nositi naokrog v plastičnih vrečkah.

Seveda smo vsi pričakovali, da tudi tropske ribice ne bodo zdržale dolgo, to ni bilo nobeno presenečenje. Vse tiste ribe, zvite in s trebuhi nad gladino. Toda učni načrt je zahteval nabavo in vzrejo tropskih ribic in nič nismo mogli narediti drugače. Vsako leto je tako in zadevo pač opraviš, če jo moraš.

Nismo pa imeli v načrtu kužka.

Sploh ga nismo imeli v načrtu, bil je pač kuža, ki ga je Murdochova tamala en dan našla pod Gristedovim kamionom in ustrašila se je, da bi ga kamion povozil, ko bo voznik opravil z dostavo in speljal in ga je spravila v svoj nahrbtnik in prinesla s seboj v šolo. In tako smo dobili kužka. V trenutku, ko sem ga zagledal, sem pomislil, oh, Kristus, sigurno bo živel dva tedna in potem … in točno tako je bilo. Sploh ga ne bi smeli imeti v razredu, obstajajo nekakšne sanitarne ureditve proti temu, toda kako otrokom razložiti, da v razredu ne smejo imeti kužka, če pa ga že imajo v razredu, prav tam, teče jim med nogami in bevska in cvili in maha z repom. Poimenovali so ga Edgar … tako je, poimenovali so ga po meni. Vsi so bili veseli, ko so letali za njim in kričali: »Sem, Edgar! Priden, Edgar!« In potem so se režali. Dopadla se jim je ta ironična zrcalnost. Meni se je dopadla. Ne moti me zbadanje. Sestavili so mu hiško v omari z učnimi pripomočki. Ne vem, zaradi česa ga je pobralo. Od kuge, ali kaj. Verjetno ga nihče nikoli ni cepil. Spravil sem ga iz omare tisto jutro, še preden so otroci prišli v šolo. Vsak dan sem prišel prej v razred in preveril omaro, ker sem vedel, kaj se bo zgodilo. Dal sem ga hišniku, da ga je pokopal.

In potem smo imeli tisto siroto iz Koreje, ki ga je razred posvojil preko programa Pomagajmo otrokom. Tamali so vsak mesec prinesli po četrt dolarja, takšen je bil načrt. To je res žalostna zgodba, otroku je bilo ime Kim in verjetno smo ga posvojili prepozno, veš. Prejeli smo samo pismo z veleposlaništva, niso nam niti zaupali vzroka smrti. Predlagali so nam, naj posvojimo drugega in priložili več zanimivih primerov s podrobnimi opisi, ampak nismo imeli srca. Razredu je bilo precej hud, začeli so se spraševati (mislim vsaj, nihče ni rekel ničesar na glas), ali je morda kaj narobe s šolo. Meni se ne zdi, da bi bilo narobe kaj specifičnega s samo šolo, mislim, videl sem boljše in videl sem slabše. Pač, serija groznih naključij. Recimo, bilo je obdobje, ko je umrlo čudno visoko število staršev otrok. Če sem si prav zapomnil, mislim, da sta bila dva srčna napada in dva samomora, ena utopitev pa potem še štirje mrtvi v prometni nesreči. Ena kap. Kar se tiče starih staršev, ti itak crkajo v večjem število, mogoče, res mogoče, da je tisto leto bila kakšna smrt več kot v povprečju. Zdelo se je res tako. No, potem pa tista tragedija.

Tragedija se je zgodila, ko sta se Matthew Wein in Tony Mavrogordo igrala tam čez, kjer izkopavajo luknjo za nov vladni urad. Na robu gradbišča so bili postavljeni vsi tisti leseni stebri, veš. Mislim, da je šla stvar sedaj na sodišče, starši tožijo, da so bili stebri slabo zloženi. Ne vem, kaj je res in kaj ni. Res je bilo čudno leto.

Ah, ja, pozabil sem omeniti še očeta Billyja Brandta, ki je doma fasal smrtni štih, ko je skušal ustaviti maskiranega lopova.

Nekega dne smo se pogovarjali v razredu. Vprašali so me: »Kam so šli? Drevesa, močerad, tropske ribice, Edgar, očki in mamice, Matthew in Tony, kam so šli?« In jaz sem rekel, da ne vem. Ne vem. In potem jih je zanimalo, kdo ve? In jaz sem jim odvrnil, da nihče ne ve. In potem so vprašali, ali je smrt tista, ki daje smisel življenju. In jaz sem jim odgovoril, da ne, veš, da je življenje tisto, ki daje smisel življenju. Pa se niso vdali in so rekli nekako v smislu, da je smrt v osnovi neizbežna, da je način, kako tisto, kar vzamemo v zakup kot večno, preide …

Pa sem rekel: »Ja, mogoče!«

In so rekli: »Ni nam všeč.«

In sem rekel: »To je logično.«

In so rekli: »Grozna je!«

In sem rekel: »Res je.«

Pa so me potem vprašali, ali se bom po vsem tem ljubil s Helen (asistentko na praksi), da bi lahko videli, kako to izgleda. Češ, da vedo, da mi je Helen všeč.

Res mi je všeč, a sem jim odvrnil, da ne.

»Tako veliko smo slišali o tem, a nihče še nikoli ni videl, kako se to dela.«

Rekel sem, da bi me odpustili, če bi se to zgodilo, da pa se tako ali tako nikoli, ali res redko, to dogaja kot demonstracija. Helen je le gledala skozi okno.

Rekli so: »Prosimo, prosimo, dajte se ljubit s Helen, potrebujemo vpogled v življenje kot vrednoto, na smrt nas je strah.«

Dejal sem, da jih ne bi smelo biti strah (čeprav je mene, recimo, veš, pogosto strah) in da so vrednote vse okoli nas. Helen je pristopila k meni in me objela. Poljubil sem jo na čelo. Nekaj časa sva mirovala, prav tako otroci, navdušeni. Nato smo zaslišali, kako nekdo trka na vrata. Odprl sem jih in vstopil je novi morski prašiček. Tamali so ploskali kot utrgani.

Naughtius Maximus

Šola‘ je prevod kratke zgodbe ‘The School‘ pisatelja Donalda Barthelma.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.