Konec meseca bo prinesel prvo obletnico začetka posebne vojaške operacije. Težko komentiram. Mislim, da vsi, ki nam to ni nonšalantni zamah z dlanjo po zraku, težko komentiramo. Kako komentirat? Včasih se ljudje ne želimo pogovarjati o tekočih zadevah pa raje uberemo komparacije z že preživetim, da si lažje osmislimo, kaj se dogaja. Verjetno to ni nemogoče. Meni se samo zdi težko primerjati bolečino in tega ne počnem z navdušenjem.
Vidite, jaz sem po izobrazbi (in po ljubezni) zgodovinar. To pomeni, da že celo življenje berem panegirike o velikih moških in klanju, ki so ga zašuštrali. No, ne zares, že lep čas stroka piše še o vseh pomembnejših rečeh iz preteklosti, ampak antična predstava o tem, kaj je zgodovina, še zdaleč ni odpravljena in še dolgo ne bo. Kar želim povedati je, da sem o ubijanju veliko prebral in poleg tega še veliko o tem, kako si o ubijanju radi pripovedujemo, zato me trenutni apologeti PVO (s težkim srcem priznam) groteskno privlačijo. Spopad, ki ga tankisti radi vlačijo na plano dandanašnji, je ameriška državljanska vojna. Ta primerjava se mi zdi posebej posrečena, zato še nekaj mojih besed.
Z več zornih kotov se lahko lotimo ameriške državljanske vojne. Lahko se pogovarjamo o dominantnih etničnih koreninah prebivalcev posameznih vpletenih držav in njihovih vojska. Lahko se pogovarjamo o sporu med dvema ekonomskima sistemoma v sklopu federativne ureditve ene države in o pravični razdelitvi reprezentativnih glasov v skupnem državnem zboru. Lahko se pogovarjamo o provokacijah na eni in drugi strani. O trmoglavosti. Lahko se pogovarjamo o tem, kako je ena družbeno-gospodarska ureditev, temelječa na izkoriščanju dela neplačanih, nesvobodnih, človeških rok, tako zelo upešala v primerjavi z drugo, zaznamovano z industrijsko revolucijo, da ni mogla računati na konkurenčnost v okvirih zakonsko predpisanih pravil igre trga in je videla rešitev v totalni prekinitvi z obstoječo situacijo. Lahko se pogovarjamo, da je ena stran prepoznala preživetost logike sužnjelastništva, kar je drugo stran potiskalo vse globlje in globlje proti dnu. Lahko se pogovarjamo o vplivu življenja v mestu, specializacije dela in zaupanju v sočloveka na superiornost enih strukturnih nastavkov; in obratno o vplivu strogo urejenega, nespremenljivega, avtoritarnega, skoraj kastnega sistema ureditve sveta, kjer ideal predstavlja neomejeno prostost, predvsem od drugih ljudi, na inferiornost drugih nastavkov. Lahko se pogovarjamo o odprtosti oziroma neodprtosti do migrantov v obeh sistemih. Lahko se pogovarjamo o vlogi alkohola na vojnih frontah. Lahko se pogovarjamo o težnjah obeh strani po spornih teritorijih. Lahko se pogovarjamo celo o propagandi in vplivu drugih, večjih imperijev tistega časa in kako so na šahovnici ZDA odigrali svojo proksivojno. O vsem tem in še več se lahko pogovarjamo, da bomo bolje opisali posamezne zgodbe, ki se vežejo na tiste krvave dni. A ko se po 160 letih ozremo na vse, kar se je zgodilo, najbolj zaboli preprosta resnica, da se je moral cel kup ljudi podati v smrt, ker ena velika skupina vpletenih (in nevpletenih), ne glede na končni razplet, res, res, RES!, ni marala črncev.
Imejmo to v mislih. Včasih je politika šum besed, ki nam zakrije gola čustva. Imejmo to v mislih, ko se pogovarjamo o posebni vojaški operaciji. Lahko se pogovarjamo o dominantnih etničnih koreninah prebivalcev vpletenih držav in ali sploh obstaja razlika. Lahko se pogovarjamo o institucionalizirah državnih mejah znotraj bivše federacije in o tem, koliko vrednosti jim je upravičeno pripisovat. Lahko se pogovarjamo o sporu med dvema ekonomskima sistemoma. Lahko se pogovarjamo, kaj zares pomeni imeti predstavnika v državnem zboru. Lahko se pogovarjamo o provokacijah na eni in drugi strani. O trmoglavosti. Lahko se pogovarjamo o tem, kako je ena družbeno-gospodarska ureditev, temelječa na črpanju in težnji po monopolizirani prodaji fosilnih goriv na globalnem trgu, tako zelo upešala v primerjavi z drugo, zaznamovano na sistemu ekonomske integracije v mrežo preverjanj in ravnotežja, da ni mogla računati na konkurenčnost v okvirih zakonsko predpisanih pravil igre trga in je videla rešitev v totalni prekinitvi z obstoječo situacijo. Lahko se pogovarjamo, da je ena stran prepoznala preživetost logike materinske vloge državnega aparata, kar je drugo stran potiskalo vse globlje in globlje proti dnu. Lahko se pogovarjamo o vplivu življenja v mestu, skupnih izkušnjah neizprosne in neposlušne vladajoče oligarhije ter volje po spoštljivem sodelovanju v prihodnosti na superiornost enih strukturnih nastavkov; in obratno o vplivu strogo urejenega, nespremenljivega, avtoritarnega, skoraj kastnega sistema ureditve sveta, kjer ideal predstavlja neomejeno prostost, predvsem od drugih ljudi, na inferiornost drugih nastavkov. Lahko se pogovarjamo o odprtosti oziroma neodprtosti do migrantov v obeh sistemih. Lahko se pogovarjamo o vlogi alkohola na vojnih frontah. Lahko se pogovarjamo o težnjah obeh strani po spornih teritorijih. Lahko se pogovarjamo celo o propagandi in vplivu drugih, večjih imperijev našega časa in kako so na šahovnici Ukrajine odigrali svojo proksivojno. O vsem tem in še več se lahko pogovarjamo, da bomo bolje opisali posamezne zgodbe, ki se vežejo na današnje krvave dni. Nerad sestavljam napovedi, nekaj pa lahko povem brez težav. Ko se bomo po 160 letih ozrli na vse, kar se zdaj dogaja, ne glede na končni razplet, bo najbolj zabolela preprosta resnica, da se je moral cel kup ljudi podati v smrt, ker ena velika skupina vpletenih in nevpletenih res, res, RES!, ni marala gejev.
