Brhka Japonka, ki seje bridko smrt s svojim rezilom. Pogumna princesa, ki v trenutku obupa zagrabi orožje in ubije sovraga. Utrjena piratka, ki reže goltance vsem, ki si drznejo nepovabljeni stopiti na ladjo.
Protagonistke-bojevnice po našem vedenju niso nikoli bile kaj več kot produkt bujne domišljije, a njihovih reinkarnacij je v šundu toliko, da jim komaj sledimo. Ni jih težko prepoznati – ženske, ki zagrabijo nekaj v dotlej izključno moški domeni (sic!) in z njim posejejo seme (sic!!!) smrti. Da bi poudarili njihovo edinstvenost in izjemnost, jih bodo avtorji v svojem šund-izdelku soočili s katerim od robatih moških likov. Ti bodo kmalu zatem seveda umrli, ali pa vsaj osuplo odkorakali, da bi povedali gledalcem tisto, kar že itak vedo – »S to žensko se ni za zajebavat!«
Dva šova tu stojita zase: Xena, princesa bojevnica (1995–2001) in Buffy, ubijalka vampirjev (1997–2003). Prva je nastala kot spinoff nenavdihujoče serije o Herkulu in hitro presegla izvirnik. Xena večino časa hodi po neki fantazijski varianti stare Grčije in se skupaj s prijateljico Gabriele spopada s (povečini mačističnimi) hudobci. Do tu nič izvirnega, a recept za uspeh je precej dvoumno razmerje med protagonistko in njeno spremljevalko, ki sicer ni posebej vešča orožja in se večkrat znajde v vlogi damsel in distress. Razmerje je – za današnjo publiko – precej očitno lezbično, šov iz leta 1995 pa je imel veliko veselja s tem, da je to vprašanje pustil odprto.
Buffy je po drugi strani postala študijski primer dekliške bojevnice. Najstnica, ki v enem življenju s strupenimi kung-fu brcami rešuje svet pred vampirji in vsemi drugimi grozotami, v drugem pa živi tipično zgubarsko življenje srednješolske najstnice, ki je nihče ne opazi. Če se sliši iztrošeno in klišejsko, potem je zato, ker so avtorji naslednjih 30 let ta koncept oglodali in prekopirali do vseh razsežnosti. Če je bila Xena prva prava TV serija z lezbičnim razmerjem, potem je bila Buffy prva serija, ki je bila vredna akademske razprave in v katero so se zatopili celo relativno priznani sociologi, kot je David Graeber.
Če temu obdobju dodamo še Sailor Moon (1992–1997) in številne druge risanke z obeh strani Atlantika, potem zlahka ugotovimo, da so 90-ta dočakala strm vzpon t.i. girl-power, ki je kaj kmalu zvodenel v milijonu destilatov. Še huje, marsikatera novejša poustvaritev z ženskimi protagonistkami je doživela naravnost reakcionaren odpor.
Mislim, da je zato zares važno izpostaviti dve stvari. Prvič: Tovrstne manifestacije ženskih bojevnic so stare vsaj toliko kot naša kultura. In drugič: Med girl-power in feminizmom je mogoče potegniti precej jasno ločnico.
Poglejmo najprej malo v preteklost s prvo točko. Kitajska pozna zgodbo o Li-Či, mlademu dekletu, ki se javi, da jo žrtvujejo požrešnemu zmaju; a v trenutku, ko zmaj pokuka z glavo iz svoje jame, Li-Či potegne svoj meč in ga s pomočjo svojega zvestega psa premaga in preseka.
Arabci poznajo Khawlo bint al-Azwar – bojevnico, ki se v zgodnjih časih islama pridruži preroku Mohamedu kot izvrstna voditeljica, ki slavi v vseh bitkah in pomaga razširiti novo religijo.
Afganistanci se še vedno spomnijo Malale iz Maiwanda, ki s pesmijo in mečem spodbudi paštunske sobojevnike, da iz svoje dežele preženejo britanske vojake.
Ena od kasneje odkritih upodobitev egipčanske kraljice Nefretete jo kaže, kako se z mečem v roki spopada s sovražnimi vojaki, ki so si drznili stopiti na njeno ladjo.
Indijska mitologija pozna izjemno kraljico Višpalo, ki v eni od bitk izgubi nogo. Umakne se k zdravniku, ki ji prišije protezo; nato se vrne nazaj v bitko in se s stisnjenimi zobmi bojuje naprej.
Potem so tu seveda še Amazonke iz grške mitologije, pa Ivana Orleanska, ki reši Francijo … Vse to priča le o tem, da so liki nenadkriljivih bojevnic prisotni v vseh kulturah in vseh časih. Težko bi torej rekli, da smo ob prelomu tisočletja odkrili kaj več kot toplo vodo.
Še težje pa bi rekli, da je to proizvod kakšne politične inciative ali pa feministična korekcija moškega narativa. Ivana Orleanska se je (po legendi) predstavljala kot božja odposlanka, ki bo izpolnila prerokbo in pomagala razdedinjenemu princu do francoskega prestola. Amazonke niso bile predmet občudovanja ali nenadne želje po emancipaciji zatiranih Grkinj – bile so tipična podoba barbarskega Drugega, ki zbuja v prvi vrsti gnus nad nazadnjaštvom sosednjih kultur. V teh podobah ni ničesar feminističnega.
Nenazadnje se je z vampirji veliko lažje spopasti kot s patriarhatom.