Nepridobitnost. Če je kdaj obstajala ustreznejša beseda, ki bo vselej sprožila salve prepira v pogovorih med računovodstvom in poslovnim subjektom, je ne poznam. Pa saj ni nič čudnega, kajne? Gre za pojem, ki naravnost pooseblja hojo po meji, hojo po ideji, ki tiči pod površjem našega skromnega eseja. Gre za besedo, h kateri se zateka sleherni predsednik društva/zavoda/zveze/kluba, ko mu kdo poočita konkurenco na trgu. Pa poglejmo od blizu, za kaj gre.
Zakonodaja določa, da so potrebni vsega le trije istomiselnjaki, da na najbližji upravni enoti registrirajo društvo. To je bila v času radikalne espeizacije super novička za vsakogar, ki se je odločil, da namerava »nekaj prčkati za denar« in hkrati ne plačevati prispevkov za socialno varnost, ki so sicer obveznost vseh (samo)zaposlenih državljanov. In takih posameznikov ni bilo malo, ne, niti približno. Hočete odpreti kafano, ampak niste prepričani, ali boste zmogli slabih 400 evričev na mesec za državo? Nič lažjega. Poiščete dva prijatelja (oz. če nimate prijateljev dva družinska člana) in ustanovite Klub tarokistov Zahodne Slovenije. Nato nabavite deset kompletov kart za tarok, odprete svojo kafano in vsako nedeljo organizirate odprti turnir v taroku. Tudi če naravnost sovražite tarok, nič lažjega: na turnir se lahko prijavijo le štirje in začuda so vsak teden to isti štirje pezdeti, ki bi tako ali tako sleherno nedeljo zbežali od svojih žena v vašo kafano in tam presedeli šest ur in … kaj pa drugega: kvartopirili. In pijača, ki jo prodajate? Hej, to je samo nekaj za zraven, da člani kluba niso žejni! Žejne glave ne igrajo dobrega taroka, to je znanstveno dokazano dejstvo!
Prodaja pijač je sicer očiten vstop v prosti trg in brez oporekanja se bo društvo s to vejo svoje dejavnosti do davkarije obnašalo kot vsak drug lokal: plačevalo 19-odstoten davek od dobička na primer, a že pri vstopu v sistem DDV-ja se pojavijo mešetarjenja, kamoli šele pri izplačevanju zaslužka vodstvu kafane. Zakaj? Nepridobitnost. »Mi pa menda nismo tu, da služimo denar! Mi smo tu, da dvigujemo raven tarokiranja v Zahodni Sloveniji, da ozaveščamo o vseh psiholoških in socioloških prednostih združevanja podobno mislečih kvartopircev in predvsem zato, da se družimo. Basta.«
Kljub lepemu številu prevarantskih pravnih oseb zasebnega prava (društev/zavodov/zvez/klubov itd.) pa je seveda večina njih še vedno ne le legitimnih organizacij, temveč tudi več kot koristnih delčkov družbe. In ker ga ni brihtnega politika, ki se ne bi zavedal, da bi človeštvo najebalo brez prostovoljnih gasilskih društev ali nacionalne klekljarske zveze, nobenemu nikoli ne bo padlo na pamet, da bi ukinil obliko združevanja, ki se ohranja pri življenju z zbiranjem dinarčkov in ima pri tem pošteno davčno olajšavo. In za ustrezno pripisovanje točno teh davčnih olajšav, je zakonodajalec natuhtal pojem (ne)pridobitnost.
Kaj torej je (ne)pridobitnost? V osnovi je potrebno razlikovati med štirimi pojmi:
Nepridobitna dejavnost: je osnovna/osrednja/temeljna/bistvena/poantna dejavnost organizacije. Tista, zaradi katere društvo sploh obstaja in je pravzaprav ni mogoče natančno omejiti. Kaj (vse) je pravzaprav literarna dejavnost društva, kot je LUD TFF 12? Kot smo Jezdeci že večkrat dokazali, lahko vključuje vse od pisanja prispevkov za spletno revijo do merjenja sevanja naključnih mimoidočih na festivalu. ND je gonilo organizacije in včasih tudi edina reč, ki jo organizacija počne.
Pridobitna dejavnost: je vsaka dejavnost, ki služi društvu, da lažje izvaja svojo nepridobitno dejavnost. PD so opisane v SKD (Standardni klasifikaciji dejavnosti) in so vsaka sama po sebi dovolj, da se posameznik, ki se z njimi ukvarja, odpre s.p./d.o.o./d.d./k.d./d.n.o. itd., če namerava zraven še kaj zaslužiti. Imejte v mislih npr. tiskanje knjig. Četudi STML, AMZP, Mantre, zbornik Literos in vse prihodnje naše knjige v resnici niso naprodaj, nekdo drug tam nekje v širnem svetu s tiskanjem in prodajo knjig služi in mi mu predstavljamo konkurenco. To, da so naše knjige uradno zastonj pomeni le to, da smo mi bebci.
Nepridobitni prihodek: pa je za razliko od dejavnosti dejansko evro, ki ga naš predsednik Drisky nosi naokrog v društveni blagajni. Da ne prihodek lahko pridobiten, mora biti nenamenjen. In da je lahko nenamenjen, mora spadati v eno od štirih kategorij: članarina članov društva, donacija podpornikov (ali fizičnih ali pravnih oseb), subvencija za to obstoječih skladov ali prostovoljni prispevek. Bistveno je, kot rečeno, da posameznik, ki daruje NP, ne ve, za kaj natančno se bo evrič potrošil (okvirno, logično, ve – kdo pa donira v zrak?). Kakršen koli drugačen prihodek je, uganili ste …
Pridobitni prihodek: torej vse ostale oblike keša in/ali blaga in/ali storitev, ki jih prejme organizacija. Članarina, ki jo vplača član in ima od nje vnaprej določene koristi (a la cenejše usluge, ki jih nudi organizacija), sponzorska sredstva, ki običajno predstavljajo reklamiranje sponzorja, prodane knjige, prodana pijača na srečelovih, you get the idea, kar koli je že na prvo žogo podobno igri menjav na prostem trgu.
Rečeno zelo preprosto: ko se društvo/zavod/zveza/klub obnaša kot se obnaša s.p./d.o.o./d.d./k.d./d.n.o. na trgu, se mora takisto obnašati do Finančne uprave. In zdaj boste rekli: »Toda Naughtius, od kod tebi zamegljenost, na katero namiguješ. Te definicije se zdijo precej jasne, saj ni možno, da ljudje ne bi videli meje med pridobitnostjo in nepridobitnostjo.«
Ha! Eppur si mueve! In to ne le zato, ker si bodo posamezna društva vzela ogromno časa, da si izmislijo argumente, zakaj nekaj spada med ND/NP in ne PD/PP. Gre za precej preprosto dilemo samega termina (ne)pridobitnosti. Vidite, denar deluje na precej podoben način, kot deluje pamet. Z majhno razliko. Kar se tiče pameti, vsak od nas misli, da jo je deležen ravno prav. Kar pa se tiče denarja, vsak od nas misli, da ga zasluži ravno malo premalo. »Ja, res je, delal sem v društvu in zaslužil jurčka, ampak to ni pridobitno, ker sem moral s tem denarjem poplačati bencin, da sem se vozil okrog in potem sem moral plačati še enega študenta, da mi je pomagal; pa nabavil sem dve flaši jegra, da smo nazdravili na dogodku pa če preračunate še, da sem vse te dni, ko je event trajal moral še jesti in piti, sem na koncu celo v minusu, tako da ne ti (pametnjakovič od računovodje) meni pameti solit, da sem se šel pridobitnost!«
In še najmanjši skeptik po srcu (najsi bo še tak marksist ali antiestablišmentist) bi moral razumeti, kaj je problem takšne izjave.
