LAURENT BINET: HHhH

Laurent Binet ni novo ime na francoski umetniški sceni, svoje prvo delo je objavil (zdaj že) davnega leta 2000, vendar pa smo prvi prevod kakega njegovega dela v slovenščino dobili šele letos. Gre za njegov romaneskni prvenec z navidez suhoparnim (a z vidika besedne igre precej zanimivim) naslovom HHhH, kar je akronim za Himmlers Hirn heist Heydrich ali po slovensko Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich in v katerem avtor opisuje atentat, ki so ga leta 1942 izvedli na enega najkrvoločnejših nemških vojaških vodij druge svetovne vojne, zadolženega za t. i. rešitev judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha.

Binetov literarni prvenec je čudovita postmodernistična zmes različnih literarnih zvrsti, med katerimi prevladuje zgodovinski roman, hkrati pa bi lahko pričujoče delo označili tudi kot kriminalko, metafikcijski roman, roman s ključem, biografski roman ipd. Avtor spretno krmari med različnimi žanri, v posameznih kratkih in zato bralcu še privlačnejših poglavjih (prav zaradi njihove kratkosti je namreč pripoved dinamična in tako lahko bralec nenehno ohranja koncentracijo) pa se izmenjujejo Heydrichova biografija, opis delovanja nemškega rajha med 2. sv. vojno, priprava atentata, in njegova izvedba ter Himmlerjevi dnevniški zapisi. Zgodbo dopolnjujejo tudi avtorjevi komentarji ter fikcijski avtobiografski odlomki, v katerih Binet razlaga lastna ugotavljanja o identiteti romana, o obstoju junaka (dilema o tem, ali sta glavna junaka atentatorja Josef Gabčik in Jan Kubiš ali je to Heydrich) in vlogi samega avtorja v žanru zgodovinskega romana, pri čemer si pomaga s sklicevanjem na različne zgodbe drugih večjih svetovnih piscev, kot so npr. Wilde, Kundera, Hašek, Barthes idr., kar ustvarja distanco do pripovedi, hkrati pa ponuja uvid v avtorjevo razmišljanje in videnje sveta, s tem pa bralca močneje potegne v samo dogajanje, saj Binet svoja razmišljanja nevsiljivo vkomponira v pripoved, tako da delujejo povsem spontano kot del zgodbe, čeprav z njo niso neposredno povezani.

HHhH

Izvrsten je tudi avtorjev slog pisanja, ki je jasen in jedrnat, hkrati pa poln postmodernističnih učinkov, kot so intertekstualnost, različni časovni preskoki ter humor in ironija, ki ju Binet vnaša (navadno) v zaključke poglavij, pogoste pa so tudi do absurda prignane situacije, v katerih se avtor že skoraj patetično (a še vedno dokaj humorno) prevprašuje o točnosti zgodovinskih dejstev (s tem pa tudi o realnosti sami), npr. zelo pogosto je na tapeti motiv barve Heydrichovega avtomobila, pisec se ne more odločiti med črno in temno zeleno. V besedilu je prisoten tudi (zelo učinkovito izpeljan) suspenz dogodkov, bliže ko smo namreč atentatu, bolj avtor zavlačuje in ga izmika bralcu, slednji napeto pričakuje dogodek, ki ga Binet potem, ko se končno zgodi, opiše s precizno natančnostjo, ob kateri se bralec dobesedno potopi v dogajanje, boj atentatorjev, ki jih po dolgo načrtovanem in relativno uspešno izvedenem atentatu (Heydrich ne umre takoj, pač pa ga pokonča gangrena) kljub skrivanju izsledijo in obkolijo številčno mnogo močnejši nasprotniki, je junaški, neustrašen in krvav, popisan s z neolepšano surovostjo, na tak način pa kriminalni žanr v samem besedilu deluje parodično, avtor tako ustvarja ustrezno refleksijo in mu podaja presežno vrednost.

Inovacija žanra se kaže tudi pri odnosu avtorja do ubesedovanja zgodovinske tematike, do slednje se skuša namreč distancirati z natančnim in eksaktnim popisovanjem realne stvarnosti 2. svetovne vojne, ki ga pospremi s kritičnimi fikcijskimi komentarji, v katerih se otepa ideje o tem, da mora zavoljo bralca z okrasnimi retoričnimi figurami, metaforami in izmišljenimi dialogi olepševati pripoved (namen tovrstnih zadev je po njegovo le prispevati barvitost, kar je precej neokusno), po drugi strani pa paradoksalno, a prav nič moteče, vnaša v pripoved svoj odnos do romana in s tem izraža subjektivnost do upovedane snovi.

Konec je prav po postmodernistično fantastičen. (Lahko bi celo dejali, da je koncev več, kajti Binet roman najprej zaključi s sanjskim prizorom srečnega konca, v katerem atentatorji (v našem primeru gud gajsi) preživijo, nato pa zapiše realni konec, v katerem umrejo.) Avtor ga čudovito zaključi s filmskim prizorom, fiktivno sliko, ki prikazuje sopostavitev dveh v romanu prikazanih realnosti, in sicer zgodovinske, v kateri nastopajo Gabčik, Kubiš ter preostali zavezniški vojaki, in avtorjeve lastne, ki odraža sedanjo realnost. Piščev simboličen dvig nad realnost, ki s seboj popelje tudi bralca, bi lahko razumeli kot nekakšno nadzgodovinsko brezčasje, v katerem bi vsak izmed nas lahko bil del zgodbe, ki jo je tako mojstrsko zapisal Laurent Binet. Njegov prvenec je izvrstna literarna pripoved in z velikim pričakovanjem pa tudi strahom se nadejam novih prevodov njegovih del v slovenščino, saj menim, da je avtor pred težko nalogo napisati nekaj takšnega, kar bi se lahko kosalo z estetsko dovršenostjo romana HHhH.

Bacek Jon


‘Laurent Binet: HHhH’ je literarna kritika romana Laurenta Bineta: ‘HHhH’.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.