Georga Malloryja, prvega naskakovalca Everesta, so nekoč vprašali, zakaj alpinisti s takim veseljem tvegajo življenja s plezanjem na smrtonosne vršace. Vprašanju je sledil Malloryjev skomig z rameni in nesmrtni odgovor, ki se ga hribolazci ob tovrstnih vprašanjih poslužujejo še danes: »Zato, ker so pač tam.«
Prav enako dobro si lahko predstavljamo običajnega Tarantinovega fena. Če bi ga vprašali, zakaj bi Šund (1994) uvrstil med dobre filme, bi v odgovor dobili enako nesmiseln tavtološki odgovor. Ker je pač dober. Pojasnjevali bi, kako genialno se odrežejo igralci, kako tekoče se iskrijo dialogi, s kakšno prefinjeno ironijo se gradijo prizori in kemija med liki. Ah, seveda, boste porekli kot hudičev odvetnik, ampak o čem sploh govori Šund? In potem boste poslušali čričke.
Prav mogoče je, da je Tarantino eden redkih filmarjev, ki je pametnejši od filmskih kritikov. To ni ravno pogost pojav v umetnosti, sploh če se sončite v takšni pozornosti dobe, kjer je filmski kritik praktično vsakdo z dostopom do kina, videoteke ali interneta. Čeprav vseh osem filmov izpod njegove režijske taktirke nosi nezgrešljivo prepoznaven pečat, pa se kakršenkoli poskus opredelitve le-tega vztrajno izmika. Z drugimi besedami, že po nekaj minutah nam je jasno, da gledamo Tarantinov film, a še tako razgledan cineast bo tudi po desetih ogledih le stežka odgovoril, kakšno je njegovo sporočilo.
Vseeno sta nad vsemi v javnosti obveljali dve trditvi, ob katere se vztrajno obregajo vse filmske kritike od Steklih psov (1992) dalje. Prvič: Tarantinovi filmi so krvavi in s skoraj pohujšljivim sadizmom prikazujejo nasilje. Drugič: liki, prizori, sekvence in celotni zapleti so neprekinjen niz pastišev, omažev, preigravanj in parodij starejših žanrskih filmov. Njegovi navdušenci so ga zato razglasili za drznega genija, med nasprotniki pa je obveljal za kleptomanskega psihopata, ki z dobro merjenimi šoki napihuje umetniško vrednost svojih filmov. Kot bi vse zaviselo le od ene same dileme: ali uživanje v brutalnih prizorih vzbuja brutalne vzgibe tudi v resničnem življenju? Je glorifikacija nasilja dopustna?
Neštete klasike so bile ob svojem času deležne očitkov, da prikazujejo in celo povzdigujejo nasilna dejanja. Vendar je v njih imela brutalnost prav posebno kinematično vlogo. Na gledalcih so puščali posledice. Groza ob umoru v Psihu (1960), pa odpor ob posilstvu v Peklenski pomaranči (1971); nasilje je bilo vselej le sredstvo, kako pretresti gledalca, kako ločiti rablje od žrtev in kako porazdeliti vloge pozitivcev in negativcev. Če so bili prizori krvavi, so bili krvavi zato, ker so morali povedati nekaj pomembnega.
Menim, da je Tarantinove filme najlažje prepoznati tako, da v njih brutalni in nasilni prizori niso sredstvo za dosego kakšnega globljega, večjega sporočila, ampak so kratkomalo cilj. Filmi nas od začetka do bridkega zaključka pripravljajo na končni obračun. Liki so zasnovani tako, da do njih ne čutimo kakšne posebne navezanosti. Dogajanje je polno naključij in ironičnih preobratov, kot bi se igrali neprekinjeno rusko ruleto. Vseeno nam je, kdo umre in kako, dokler to stori na izviren in še ne viden način. Kot bi si nabrali set barbik ali plastičnih vojačkov in jih potem pohabljali; destrukcija osvobaja.
Pa vendar bi bilo zgrešeno, če bi Tarantinove filme zato umestili pod oznako »eksploatacija«. Njegovo upiranje temu, da bi brutalnost kontekstualiziral ali vsaj pokomentiral, je samo po sebi zgovorno. Ne pozabimo, da sta njegova najljubša žanra – kriminalka in vestern – zrasla iz še kako specifičnih zgodovinskih okoliščin. Prva se je razvila v času prohibicije in mafije, ko je tradicionalne sisteme pravičnosti in reda zamenjala »ulica«. Drugi je poklon konservativističnim mokrim sanjam, ko naj bi red in mir vzdrževali še redoljubni posamezniki. Dejansko pa sta bila oba svetova prežeta z rasizmom, socialnimi nemiri in fundamentalno nepoštenostjo. Končni obračuni so tako katarzični, ne zato, ker bi nas odvezali od odurnih negativcev, temveč ker nas odvezujejo od sprevrženega sveta, v katerem lahko živijo samo še sprevrženci. Quentin Tarantino se je obema žanroma poklonil tako, da ju je dosledno kopiral, obenem pa ju je oplemenitil tako, da ju je odrezal od vsakršne romantične navlake.
Tarantinovi filmi tako niso nihilistični. So pa poklon času, ki je bil z nihilizmom prežet. Prav to utegne biti končno in največje sporočilo vseh njegovih dozdajšnjih izdelkov.
*Gre za parafrazo naslova sicer kultnega filma Faster, Pussycat! Kill, Kill! (1965) Quentin Tarantino je v preteklosti že izrazil interes za remake.