Naše kolumnistične prispevke o računovodstvu nadaljujemo z odgovorom na pobudo Rosomaha, ki je pobaral nekako v tem smislu: »Zakaj naš računovodja toliko pizdi čez nas, ker se gremo enostavno knjigovodstvo, vsi njegovi drugi klienti pa dvostavno? Je res takšna razlika in kaj je sploh razlika?« Povsem fair vprašanje. Navsezadnje, zakaj bi bilo za nekoga zateženo opravilo, če pa ime sugerira, da je bolj enostavno?
Trije razlogi pravzaprav. Prvič, kot si je vprašanje že samo odgovorilo, ker računovodje običajno račune-vodijo dvostavno in je povprečni enostavec prej anomalija kot pravilo. In drugič ter tretjič, ker enostavno pravzaprav pomeni eno-stavno in ne enostavno ter ker je enostavno knjigovodstvo preveč enostavno. Huh! Kaj!? Poskusimo pojasniti in hkrati odkriti še v čem je zgoraj omenjena razlika do dvostavnega knjigovodstva.
Ko pravimo, da je enostavno knjigovodstvo preveč enostavno, imamo v mislih cel kup podatkov, ki iz prikaza poslovne slike našega testnega subjekta izpadejo, ko vse skupaj poenostavimo. Ta kup podatkov je seveda treba imeti ves čas na voljo tako zaradi preglednosti nad posli, če se ne želimo en dan zgubiti v njih, ko se jih naniza preveč kot zaradi sledljivosti, če se nas loti davčna in/ali kakšna druga inšpekcija. Posledično to pomeni malo morje pomožnih evidenc – in ker po pravilu nihče ne želi dati evra preveč svoji računovodkinji, te evidence vodijo subjekti sami. V najboljšem primeru pomanjkljivo, v najslabšem povsem narobe. Kar se je začelo kot enostavno, se po pravilu sprevrže v nepregleden šop papirja, ki – in smo spet pri paradoksu – hkrati pove preveč, da bi ga razumel lastnik in premalo, da ga razumel kdor koli drugi, ki se vtakne v lastnikove zadeve (po dolžnosti zakona, seveda, zakaj le, bi se kdor koli želel vtakniti v vaše poslovne zadeve?).
Enostavno knjigovodstvo tako ne nastopa kot dialektično nasprotje zakompliciranemu knjigovodstvu, temveč dvostavnemu; pravo vprašanje se torej ne tika preprostosti, temveč teh t.i. stavov – kaj sploh so? Oz. sta in ali jih je lahko več? Ker se povprečen zemljan v svoji 40+ let dolgi poslovni karieri najverjetneje ne bo nikoli srečal z izrazom trostavno knjigovodstvo, se omejimo zgolj na (prva) dva stava, čeravno imamo lahko v glavi, da jih obstaja neskončno mnogo.
Stav nam bo najlažje razumeti kot vidik in stava, s katerima nas posiljujejo računovodkinje in računovodje sveta, sta vidika vrednosti (1) in dolga (2). Tokrat se prvič zares nevarno drajsam ob sklepno sporočilo našega kolumnističnega eksperimenta, s katerim bomo zaključili osmo poglavje čez nekaj mesecev. Poskusimo ga prihraniti za presenečenje na kraju poti.
Vrednost je nekoliko štorast izraz, ker nihče zares ni vreden nič izven odnosov do okolice, zato se s spremembo ocenjevalca (okolice), logično, spremeni tudi ocena vrednosti, kar bi pomenilo, da vsi računovodje ves čas le nepotrebno in (kot še večje grozodejstvo!) netočno merijo vrednost subjektov. Morda bi bil ustreznejši termin kar denar, a je tudi ta precej nejasen, ker imamo precej distorziran pogled na to, kaj denar je. In predvsem, kaj ni! Bogastvo? Japajade, vprašajte prvega hipija na ulici, kaj je bogastvo in garantiram, da boste presenečeni nad odgovorom. Naj bo torej vrednost, štorasta, kolikor pač že je.
Enostavno knjigovodstvo torej meri, koliko smo vredni, kaj pa dvostavno? Dvostavno pa poleg tega, koliko smo vredni, meri še dolg, torej, koliko smo dolžni. Čakaj, čakaj, Naughtius, boste porekli, kaj za vraga, ali ni to v bistvu eno in isto? Vreden sem toliko, kolikor sem obratno sorazmerno dolžan, ni res? Več kot sem bolžan, manj sem vreden. Če sem dolžan 10 evrov, sem vreden minus 10 evrov? No, ni čisto tako. To bi bil odličen primer enostavnega stavka, ki je preveč enostaven.
Zamislimo si naslednji primer. Doma imam na knjižnih policah 100 knjig. Vseh 100 knjig posodim različnim prijateljem. Enostavno knjigovodstvo bo poreklo: vreden sem 100 knjig. Davčni inšpektor bo prišel na obisk in pobaral: kje je tvojih 100 knjig? En prijatelj bo izgubil knjigo, drugi bo pozabil, katero si je sposodil, tretji bo vrnil uničeno knjigo, ampak še največji problem je pa ta, da danes zvečer pred spanjem nimam ničesar za brat! Primer je komičen, izgubi pa vso svojo banalnost, če knjige zamenjamo z gotovino, kajne?
Realna poslovna slika je kot realno življenje. Polno je kompliciranih situacij. Ali so za nas zanimive ali enostavno preveč komplicirane (HA!, see what I did there?), je verjetno odvisno od lastne pripravljenosti na poglobljeno študijo in čeravno resnično verjamem, da nikomur na svetu ne bi smeli vsiliti muk računovodskega razmišljanja, če si tega ne želi, je brez najmanjše trohice dvoma neizmerljiva prednost, če smo sposobni na eno stvar gledati z več vidikov in prepoznati razliko med (vsaj) vrednostjo in dolgom.
Naslednjič si bomo pobliže ogledali, kaj je to amortizacija in kako se ta razlika obnaša v četrti dimenziji, zaenkrat sklenimo takole: če je naše plačilno sredstvo besedilo in če je naš (samopredpisani) dolg en prispevek na teden, koliko smo zares vredni Jezdeci vsebine? Še vedno en tekst na teden ali pa je morda razlog, da berete tole ena sama misel iz davnega leta 2013, ki je kupila vašo večletno pozornost in koliko te pozornosti in/ali let nam posojate kot kredit? Ah, te krasne, očarljive igre menjav!