Avtor prispevka je bil po naključju nominiran za nekakšno nagrado za obetavne radijske osebnosti. Sramotenje s simbolno kastracijo mu je bilo na koncu – Bogu hvala – prizanešeno. Publika pa je – prav tako srečno – ostala prikrajšana za nagovor, ob katerem bi več kot nekaj starih gospa omedlelo in se polilo z dragocenim rosejem. Avtor se je odločil, da ga namesto tega izlije tu:
Dovolite, da si vas za začetek natančno ogledam. Veliko sem vas že slišal, vaših obrazov pa ne poznam.
Kot vidite na tej strani, po mojih oblačilih – nisem človek protokola. Mar ni to osvobajajoče? – priti prepoten in pomečkan ali podočnjakast za mikrofon in zveneti ugledno. Verjeli ali ne, to je pomemben razlog, da me boste našli na radiu.
Veliko smo slišali o brezhibnosti forme in tehnike, nekoliko manj o vsebini. Res je; radio je medij, ki najbolje napase našo radovednost. In dobra tehnika je kot vsaka dobra tehnologija – odpre tako sporočevalca kot poslušalko.
A za to sploh ne rabimo žive duše. Umetna inteligenca lahko to opravi namesto nas. Lahko bi spisala vso to prireditev z vsemi nagovori in slabimi moderatorskimi šalami vred. In jo brezhibno izvedla! Zato mi dovolite, da tehniki in vsebini dodam še eno ključno dimenzijo.
Menim, da je glavni razlog za obstoj radia … Čustvo.
Nič kar vidimo, nič kar zatipamo, nas ne more pretresti tako kot spregovorjena beseda. Simpatija do človeka, ki ga ne vidimo, a si z njim delimo intimni privilegij, da nam šepeta v uho.
Vidite, naš govor veliko bolje skriva naše čustveno stanje kot naš obraz. Ampak prav zato izvablja najintenzivnejše emocije. Tako kot sončni mrk je – sonce skoraj izgine za luno, pa ga vendar opazujemo veliko bolj natančno kot takrat, ko ga je vse nebo polno.
Osebno verjamem, da je najboljša frekvenca tista, ki tako izpričuje voljo do življenja. To seveda ne pomeni hlinjenega veselja, ki ga je medijski in družabni prostor prepoln. Življenje je gotovo nekaj veselja, a je tudi strah, obup, skrb, tesnoba in groza. Je veselo pričakovanje in je trpko pričakovanje. Je srečna zaljubljenost in je kletvica, ko se spotaknemo. In je neposrečena bumerska šala, ki včasih naleti na gluha, včasih pa na glupa ušesa. In je globalno segrevanje, in je zgodovinski športni uspeh, in je štiri tisoč ubitih otrok na drugem koncu morja.
In vse to mora biti radio. Radio ni »vesel kot radio« – je pa vesel, da svoji publiki prinaša vse barve in vse arome.