Črn kot noč. Polirna pasta. Visoki sijaj. Stal je, kot da ga je kar tam na parkirnem mestu pravkar sestavila ekipa visokošolanih inženirjev in s penjenimi gobicami umil trio deklet v prekratkih hlačkah in belih topih. Od njega je dišalo po usnju in kubanskih cigarah. Novi BMW i4 M50 Gran Coupe. No, mogoče. Brskam po katalogu in se mi ta zdi še najbolj podoben tistemu, ki sem ga videl. Je pa res, da so si vsi precej podobni, tako da me ne držite za besedo.
Avtomobilov praviloma ne gledam. Pa ne želim povedati, kako sem preveč kul, da bi bil pičkon na bilokaj, samo pleh pač ni moja stvar. Tistikrat pa je tudi takemu osebnovozilnemu nesladkosnedu, kot sem jaz, pogled naravnost zasukalo na to bleščečo zver. Izstopala je, kaj naj rečem? Izstopala kot Yao Ming v svojem osnovnošolskem razredu. Kot če bi šli na izpit za rumeni pas v karateju, med kandidati pa bi bil en mulc oblečen v Sub-Zera.
Gorzraslemu v devetdesetih najprej pomislim, da si takšnega konjiča lahko privošči samo nemška plača, zato pogledam proti registrskim, da bi videl, od kod, hudiča, se je pripeljal gospod (gospod, kakopak), ki tako zelo očitno ni član družbe našega kraja. A glej ga zlomka, registracija je koprska, namesto naključno izžrebane kombinacije številk in črk pa sonce v grbu pospremi varianta besede KILLER (zamenjal sem nekatere številke s črkami, ki jih v originalu nadomeščajo, nočem zdaj, da bralstvo Jezdecev vsebine išče tega bemfla po celi državi).[1]
Neverjetno, kajne. Naravnost osupljivo. Mene, moram priznati, takšni momenti povsem sezujejo. Si mislim: »L’uba duša, ni dovolj, da voziš BMW-ja. Ne, ti si moral svetu dvakratno priznat, da imaš majhnega tiča.« So ljudje brez o od občutka.
Znamka BMW je prehodila smešno pot. Ni tako dolgo nazaj, ko je veljalo, da sta Mercedez Benz in BMW avtomobilski znamki najvišje kvalitete. Merčka je bila šmensi, ampak ne preveč šmensi, kupili so jo ali skopuški ati ali nadobudni japiji, bemfla je pa ubodel mehanik. Ista kvaliteta za precej manj denarja. Best bank for your buck. Nič flasha, samo uporabnost. Nato, enkrat, ne vem kdaj, pa se je BMW PR tim odločil iti full Andrew Tate mode in svojo ciljno publiko je našel v nesigurnih fantih, pripravljenih življenjske nauke prejemati od človeka, ki si je še nedavno služil kruh s tem, da so ga brcali v glavo.
Veliko jih je in pripravljeni so goreče metati denar za tvojo stvar, če jim jo le uspeš prodati, to je že res, ampak ravno veliko drugih kupcev pa tudi ne bo. Ampak kaj pa jaz vem? Kot kaže je poslovni model zaenkrat še vzdržen, kaj bom jaz solil pamet korporativnim dušam pri beemveju?
Jaz bi raje pred svojim pragom pometel. Raje bi nagovoril bralstvo, ki ne zamahne z roko, ko temo pogovora zanese k toksični možačosti. Menim, da je minilo dovolj časa, da debato za trenutek preusmerimo od nesamozavesti žrtev na izkoriščevalske sheme, ki na njih prežijo. Bolj natančno: Na zgodbo njihove prodaje.
Ker, menda nam je vsem jasno, nihče ne prodaja svojega blaga češ: Imate majhnega curaka in vas je strah, da boste ostali sami do konca svojega življenja? Rolex ima rešitev za vas. To ni ravno recept za uspeh, toliko vem celo jaz.
Žrtve, na katere prežijo BMW, Rolex in Andrew Tate, so primarno žrtve globoko zakoreninjenega mita v naši družbi. Mita spregledanega genija.
Mi vsi se motimo. Mi vsi smo zgrešili poanto. Mi vsi mislimo, da razumemo, a v resnici nimamo pojma. Zato ni dovolj, da dandanes vozijo bemfija. Morajo pokazati, kakšni carji so še z registrskimi. Ker simbolike bemfla v prvo očitno nismo štekali. Zato se požvižgajo na to, da ostalih 99 % poloble misli, da z avtomobilom kompenzirajo. Oni namreč vedo, da mi pač preprosto ne štekamo in potrebujemo dodatne namige.
Mimogrede, naj na tej točki poudarim, da je – ko je govor o konsumerizmu – moj spor edinole s Kapitalom. Potrošnikov nimam pravice soditi. Če potegnemo črto in se postavimo v njihovo kožo: Kaj pa boš? Ne kupil BMW-ja? Potem boš še vedno isti luzer z majhnim tičem, ampak z en drek vrednim avtomobilom. Jaz jih popolnoma razumem.
Skrajni čas je, da si nehamo lagati. Einstein ni skoraj pogrnil drugega razreda matematike, Rembrandt van Rijn ni prodal svoje hiše, ker ni mogel prodati svojih slik in Lionela Messija niso klubi zavračali po tekočem traku, ker niso razumeli njegovega potenciala. Dolgočasna resnica je, da stroka prepozna talent, ko ga vidi. In ko je vprašanje, ali je naš sogovornik kreten, smo vsi vsaj malo strokovnjaki in znamo s prstom pokazati na voznike BMW-jev in si prikimati: »Da, res je, tale tip je pa monumentalen kreten, bo držalo.«
Ni spregledanih genijev. So samo geniji, ki jih že imamo. Vsak dan vstanejo in vadijo svojo izbrano disciplino. Z ljubeznijo se vračajo k njej vsakokrat, ko nastopi priložnost. Od Koala Voice do Dijane Matković, od šolskega hišnika, ki zamenja žarnico v 15 sekundah do lokalne cvetlične aranžerke. Mojstrice in mojstri svoje obrti, ki jim je za prepoznavnost dovolj pohvala od ust do ust. Ni jim pa dovolj ta pohvala za preživetje, zato pojdite ven in jih podprite po svojih zmožnostih. Jebemti, mogoče res ne boste mogli na Bali za počitnice zaradi tega, ampak po drugi strani, a veste česa vam pa ne bo nihče očital? Da imate majhnega tiča.
[1] Op.av.: Med pisanjem te kolumne sem šel na kratek giro s kolesom. Ustavim se na prvem semaforju in mimo pripelje svetleči, temnozeleni jekleni konjič znamke BMW s koprsko registrsko variante MENTAL. Kapo dol, kolega, kapo dol.