Brovarišice in brovariši,
Medspletna situacija se zaostruje.
Malo rujnega si nalijmo. Jabolkovca, ki ni alkoholen. Da dodobra stresemo idejno jelko.
Danes nekaj provokativnega o Nicku Landu. Imperatorju in sivi eminenci e/acc – effective accelerationisma. Divjega plamtičenja, ki zadnja leta naznanja čisto podreditev in odrešitev tehnologije, sploh v povezavi z umetno inteligenco. Slednja naj bi edina mogla odpreti Pandorino skrinjico novosti, do katere človek sam ne najde ključa. Nenazadnje gre za dokaj trezen kult, ampak še vedno pa zarežejo globoko v norost. Več o samem gibanju generično si lahko le preberete na neteku, danes bomo izpostavili zanimive delce ideološkega očeta gibanja, Nicka Landa. Če bi ga brali na široko, si omislite njegov opus Fanged Noumena (2011).
Cel njegov kažin temelji na popolni predaji napredku. Tehnološki železnici, ki gre v večnost kot severnokorejska raketa. Presega človeške okvire in je selekciji sopotnica. Kar koli že pride za nami, ljudmi, je naša dolžnost da se ji/mu pokorimo. Tako močno Land verjame temu izhodišču, da se je preselil na Kitajsko, kakor da naslednji korak super inteligence naj bi emergiral v supermestih – metropolah. Nikoli se zares ne razjasni kakšna bo to Godzilla, ko bo vstala, ali pa a bo kot Kovid buril duhove v kapljicah. Ampak vzniknila bo nekje v simfoniji povezav medmrežja, med živim, neživim in aživim (undead). In ko se bo rodilo, bo pokorilo okolico in jo gojilo sebi v prid. In mi, ljudje, bomo morali sprejeti in pozdravljati napredek nove »rase« zanamcev. Saj so logični korak kvišku.
Kakor koli, naprej k ideji. Land je fantastičen miselni hermafrodit. Celotno metafiziko ironično opira na Deleuze/Guattarijevo drevo misli, ki je preobsežna za ta blog. In morda preobsežna za kogar koli, da jo sploh študira. Ampak osnovno jedro je razširitev Nietzschejevega odpora proti dialektiki. Zoperstavljenje divergiranja in konvergiranja. Heglova dialektika kristalizira, konvergira v točko razjasnitve uvida. Med eno in drugo pozicijo se čisti perspektiva, dokler se ne ustali na neki koordinati.
Na drugi strani Nietzschejeva zbirka anekdot divergira v odprtost. Ne popelje k razjasnitvi, ampak k pokoritvi ali pa podreditvi veličastnosti Bivajočega, ki se ne da. Ki povsod stoji na voglom, četudi poskusimo vogelj najsijajneje zbrusiti, se odpre desetero novih.
Napredek je tako edini znanitelj novega, večno sintetizirajočega, ki odpira in divergira k neznanemu.
Razlog, zakaj vam ga omenjam, je, ker menim da je radikalna metafizika kot jo predstavlja on, nepogrešljivo orodje za kritiko časa, ki prihaja. Za opredelitev do problemov, ki prihajajo, za katere ne bo priročnikov in svetih tekstov ali pa Platonovega dialoga. Ne bo ničesar razen divjega zunanjega, iz katerega bo donela preteklost, ki je ne bomo več prepoznali.